Ko sem v učilnico angleščine vstopila z veliko modro vrečo, so me šestošolci z zanimanjem opazovali. Le kaj je v vreči? Hrček? Morski prašiček? Ne. Čisto prave angleške knjige!
Danes je ura angleščine potekala malo drugače. Uro smo namenili branju angleških knjig. Vsak par je na mizo dobil eno angleško knjigo in jo tiho prebral. Po prebranem so si učenci v zvezke zapisali ime avtorja knjige, naslov, izpisali pa so si še nekaj neznanih besed. Na koncu so dve osebi iz knjige opisali. Tisti najbolj likovno nadarjeni so glavne junake tudi narisali.
Ker je pomembno, da vemo, kaj beremo, so si učenci pri prevodu neznanih besed lahko pomagali tudi s spletnimi slovarji na telefonih. Kakšno navdušenje, telefon pri pouku! To pa ni kar tako.
Dela so se učenci lotili z veseljem in mi zaupali, da bi še kdaj radi kaj prebrali. Da branje v angleščini sploh ni tako težko! Tisti najbolj zagreti pa so že med odmorom pohiteli v knjižnico in pocukali našo knjižničarko za rokav. Kje je že polica z angleškimi knjigami?
Tina Zupančič Bergant, učiteljica angleškega jezika
