ŠOLA BERE
April nas razveseljuje z dvema prazničnima dnevoma: 2. aprilom, mednarodnim dnevom knjig za otroke, ter 23. aprilom, svetovnim dnevom knjige in avtorskih pravic.
- april je Mednarodna zveza za mladinsko književnost proglasila za mednarodni dan knjig za otroke že pred 50. leti, poznamo pa ga tudi kot svetovni dan pravljic. In zakaj prav 2. april? Na ta dan se je pred 212 leti, leta 1805, rodil danski pravljičar Hans Christian Andersen, ki ga pozna skoraj vsak od vas.
- april, svetovni dan knjige in avtorskih pravic pa je posvečen promociji branja, založništva in zaščiti avtorskih pravic. Svetovni dan knjige je razglasil UNESCO leta 1995. To je dan, ko praznujemo pisatelji, ilustratorji, knjižničarji in vsi, ki imamo radi knjige. Slovenija je ena redkih držav, ki svetovni dan knjige praznuje več dni v različnih krajih po državi. To pa je tudi dan, ko si mesta predajo prestižen naziv »svetovna prestolnica knjige«. Ljubljana se je z njim ponašala leta 2010 . Do 23. aprila ta naziv pripada poljskemu Vroclavu.
- aprila uradno zaključimo z branjem za bralno značko, zato smo izbrali ta dan, da z našo mini akcijo za promocijo branja »Šola bere«, počastimo oba praznika. Ker je bila včeraj nedelja, smo naše skupno branje prestavili na 3. april.
- uro smo vsi, učitelji in učenci, 20 minut posvetili branju. Nekateri ste brali knjige, ki ste jih prinesli od doma, kar precej si vas je v zadnjem hipu knjigo izposodilo v knjižnici. Kakorkoli že, upam, da ste v branju uživali in da boste knjigo »dokončali« doma.
Letošnjo poslanico, ki jo je pripravila ruska sekcija in nosi naslov »Rastimo s knjigo«, je napisal Sergej Mahotin, prevedla Lijana Dejak.
Rastimo s knjigo!
V zgodnjem otroštvu sem rad gradil hišice iz kock in vsakršnih drugih igrač. Namesto strehe pa sem pogosto uporabil otroško slikanico. V sanjah sem zlezel v to hišico, se ulegel na posteljo iz vžigalične škatlice in gledal zdaj v oblake zdaj v zvezdnato nebo – vse je bilo odvisno od tega, katera sličica mi je bila bolj všeč.
Prizadeval sem si ustvariti udobno in varno bivalno okolje, s čimer sem nezavedno upošteval življenjsko pravilo vsakega otroka. In otroška knjiga mi je pri tem zelo pomagala.
Potem sem zrasel, se naučil brati, in knjiga je v moji domišljiji bolj kot strehi postajala podobna metulju. Ali celo ptici. Knjižne strani so spominjale na krila in so šelestele. Zdelo se mi je, da se bo knjiga, ki leži na okenski polici, zdaj zdaj skozi odprto okno pognala proti neznanim daljavam. Vzel sem jo v roke, jo začel brati in pomirila se je. Skupaj s knjigo sem potoval v druge dežele in svetove in tako razpiral prostor svoji domišljiji.
Kakšno veselje je držati v rokah novo knjigo! Ne veš še, o čem pripoveduje. Upiraš se skušnjavi, da bi odprl zadnjo stran. In kako lepo diši! Tega vonja ne moreš razčleniti na sestavine: tiskarska barva, lepilo … Ne, to je prav vonj knjige, vznemirljiv, neponovljiv. Končki nekaterih strani so se zlepili, kakor da se knjiga še ni zbudila. Zbudila se bo, ko jo boš začel brati.
Ti odraščaš, svet okoli tebe pa postaja bolj zapleten. Porajajo se vprašanja, na katera še vsak odrasli ni sposoben odgovoriti. Ti pa moraš nujno s kom deliti svoje dvome in skrivnosti. In tu ti na pomoč spet priskoči knjiga. Najbrž so se mnogi ujeli pri misli: saj to piše o meni! In najljubši junak je na lepem podoben tebi. Enake težave ima in častno jih rešuje. Tale junak pa sploh ni podoben tebi, vendar si ga tako želiš posnemati, biti pogumen in iznajdljiv kot on.
Če kakšen fantek ali punčka reče: »Ne maram brati!«, se mi to zdi smešno. Ker jima ne verjamem. Gotovo tudi jesta sladoled, se igrata, gledata zanimive filme. Drugače povedano, uživata. In branje ni samo delo, vzgoja čustev, razvoj domišljije in celo osebnosti, predvsem je velikanski užitek.
Prav zaradi tega otroški pisatelji sploh pišejo knjige!
Zapis pripravila:
Knjižničarka Alenka Knez
|
|
