V šolskem letu 2011/12 je bila šola vključena v projekt Holiday Card Exchange. V mesecu oktobru in novembru so vsi učenci, od 1. do 9. razreda,  izdelovali voščilnice, da smo jih v mesecu decembru lahko poslali po svetu – v naši skupini so bile naslednje države: Avstralija, Brazilija, Kanada, Pakistan, Rusija, Tajska in Združene države Amerike.

Zraven voščilnic smo iz nekaterih držav prejeli še kakšno presenečenje: Tajci so nam poslali zgibanko šole, Avstralci njihov koledar, Brazilci novoletno-božične okraske…

O učencih iz Avstralije in Kanade smo brali – zraven voščilnic smo dobili kratko pismo o tem, kako potekajo njihovi prazniki, učence iz Amerike pa nam je uspelo celo spoznati in se z njimi pogovarjati preko omrežja Skype. Srečanja ni bilo enostavno organizirati, saj smo morali upoštevati časovno razliko med državama ter ujeti dneve, ko je bilo najmanj popoldanskih obveznosti – ko je bila pri nas ura že 14.00 in smo morali čakati po pouku na srečanje, so v ZDA šele dobro pričeli s poukom, saj je pri njih ura odbila šele 8.00.

Kaj so učenci iz tujine delili z nami?

V Holiday Card Exchange projektu je iz šole v Avstraliji sodelovalo le 12 učencev. Le-ti  pa so nam v pismu najprej opisali svojo šolo, torej – Baringa school. Baringa je šola s posebno prilagojenim programom, locirana v majhnem mestu Moe, ki je na skrajnem jugo-vzhodu Avstralije, v državi Viktorija (Victoria). Mesto Moe ima 20.000 prebivalcev in je 2 uri oddaljeno od najbližjega mesta. Moe je nekakšna kmetijska skupnost (mogoče kot neka vas). Šolo Baringa obiskuje 120 učencev, starih 5 – 18 let. Ker ima večina učencev učne težave, je poučevanje osredotočeno na pismenost, matematiko in na učenje osnovnih življenjskih spretnosti. Tako se učenci učijo kuhati, vzdrževati vrtove in hiše ter tudi kako uporabiti javne prevoze…  V Avstraliji se šolsko leto začne januarja in konča decembra. Ko po božiču končajo s 5-tedenskimi počitnicami, napredujejo v višji razred. Ko so božični prazniki, je v Avstraliji poletje. Poletne temperature so običajno okrog 28 ˚C, a lahko narastejo do okrog 44 ˚C (odvisno kje živiš). Božič večina ljudi praznuje zunaj, nekateri pa celo na plaži. Večina ljudi v Avstraliji praznuje božič in tako tudi večina otrok verjame, da pridne otroke obdari Božiček. Navada je, da se za božič okrasi hišo in postavi božično drevo. Nekatere družine kuhajo za kosilo tradicionalno božično jed – pečenko, spet drugi pa imajo raje za kosilo narezek ali morsko hrano.

Za mnoge ljudi v Kanadi je dan pred božičem delovni dan, a tako kot pri nas tudi dan za pripravo na božič. Nekateri ljudje tisti dan hitijo po nakupih in mrzlično iščejo darila za njihove bližnje, medtem ko drugi zavijajo še zadnja darila, ki so jih kupili že prej. V primeru, da pripravljajo za božič tradicionalno jed, se določene jedi pripravijo že dan prej. Njihova tradicionalna božična jed pa je najpogosteje pečen puran ali gos z bučkami, repo, krompirjem  in brusnično omako kot glavno jed in pito ali rozinov kipnik za sladico. Vendar pa so lahko jedi ljudi zelo raznolike, saj jedo na ta praznični dan tudi kremno juho iz školjk, začinjene piščančje perutničke ali pa tudi tradicionalne jedi drugih kultur. Mnoge družine postavijo in okrasijo božično drevesce 24. decembra. Nekateri pa to naredijo že bolj zgodaj, v začetku decembra  in pustijo samo nekaj malenkosti za 24. December – najpogosteje so to jaslice. Na nekaterih območjih Kanade pripravijo »žive« jaslice (nastopajo žive živali in ljudje). Verniki, ki redno hodijo k maši, se tudi na božični večer udeležijo polnočnice (midnight mass). Tradicionalno se je maša začela ob polnoči, iz 24. decembra na 25. december, sedaj se pa pogosto začne že prej. V največji provinci Kanade, v Quebec-u, kjer je uradni jezik francoščina, je običaj, da po maši ljudje jedo tradicionalno jed: pito z mesom, krompirjem in čebulo, imenovano »tourtire« ali tudi »tortiere, tourtier«. Nekatere družine, posebno v Quebec-u, si izmenjajo darila že na božični večer in ne na božič. Veliko ljudi, še posebno družine z majhnimi otroki, končajo dan tako, da obesijo tudi velike nogavice ali pa vreče v obliki nogavice, imenovane Božične nogavičke in ob tem otrokom pripovedujejo, da jih bo čez noč, ko bodo otroci spali, obiskal Božiček in pridnim otrokom napolnil nogavičke z darili. Zgodba o Bočičku je za Kanado in Združene države tako pomembna, da je NORAD (North American Aerospace Defense Command) oblikoval spletno stran, kjer lahko otroci sledijo Božičku na Božični večer. J

ZDA: Učenci iz mesta Duxbury so nam povedali, da je njihovo mesto letos staro 375 let. Nastalo je, ko so se romarji naselili v Plymouth, Massachusetts in se nato širili po sosednjih območjih.  To je majhno mesto, nekakšno primestno naselje s 14.000 prebivalci in leži 48 km južno od mesta Boston (Massachusetts). Nahaja se ob Atlantskem oceanu, kjer so lepe plaže vzdolž obale. Na njihovi šoli je 3., 4. in 5. razred.  V oddelku je okrog 20 otrok. Vseh učencev na šoli pa je 800. Na šoli je veliki Uprizoritveni umetnostni center (Performing Arts Center), ki organizira številne prireditve. Po pouku se učenci športno udejstvujejo ali pa imajo učno uro glasbe ali kakšnega drugega predmeta – odvisno od njihovega interesa. Pri nas to imenujemo interesne dejavnosti.  Zelo popularen šport med dečki in deklicami je lacrosse in so nam ga na zadnjem srečanju zelo nazorno predstavili. Pokazali so nam pripomočke, ki jih pri tem športu uporabljajo in opisali igro. Tu gre v bistvu za šport, kjer potrebuješ posebno palico (palica ima na koncu majhno mrežo) in s to palico moraš spraviti žogo v majhno mrežo. Njihova srednješolska ekipa je v tem športu že večkrat osvojila državno prvenstvo. To igro so v bistvu izumili domorodci – indijansko pleme, imenovano Indijanci Iroquois (»Iroquois Indians«). Prvotno je bila to igra spopadov in merjenja moči.  Pogovor smo zaključili s temo o znanih osebah in izvedeli, da v njihovem mestu  živi (oziroma je živelo) mnogo znanih ljudi: John Alden, Miles Standish, Aerosmith- i, Joe Perry, Steven Tyler, Steve Carell  in Joey Kramer. In še ponosni so tudi na to, da imajo sošolca, katerega oče je igral v ligi NBA – Bill Curley. Tekom našega zadnjega srečanja pa so vsi navijali za košarkarsko ekipo Boston Celtics in upali, da bodo osvojili državno prvenstvo. Poleg vseh teh zanimivih dejstev, ki smo jih izvedeli od učencev iz Amerike, pa smo se tudi na dolgo in široko pogovarjali: kateri šport imajo rad, kakšno glasbo poslušajo… in tako spoznavali tudi njih same in ne samo kraj in okolje v katerem živijo.

Sedaj imamo znance na kar nekaj koncih sveta… Lepo in prijetno nam je bilo! (Hm, kam nas bo torej zaneslo na dopust? ;-))

Na koncu pa bi se ob tej priložnosti še enkrat zahvalili gospe ravnateljici, ki nas je pri tem projektu podpirala in tiskarni Grafex, ki nam je podarila material za izdelavo voščilnic.

Učenci in mentorici: Maja Ule in Mateja N. Praunseis

(Skupno 29 obiskov, današnjih obiskov 1)