HANS CHRISTIAN ANDERSEN

danski pravljičar

(2. april 1805 – 4. Avgust 1875)  

Mednarodna zveza za mladinsko književnost (IBBY) je leta 1967 razglasila

2. april, rojstni dan danskega pravljičarja Hansa C. Andersena, za mednarodni dan knjig za otroke.

Vsako leto ob tem času svet obkroži poslanica s plakatom, ki jo je letos prispevala Nova Zelandija. V Sloveniji se ob tem dogodku podeljuje nagrada za najboljšo slovensko slikanico, z 2. aprilom se zaključi tudi akcija Moja najknjiga po izboru mladih bralcev. Pri nas se ta dan uradno zaključi branje za Bralno značko.

Poslanico ob letošnjem 2. aprilu – Mednarodnem dnevu knjig za otroke

je pripravila Mehiška sekcija IBBY.
Plakat je narisal Juan Gedovius.
V slovenščino je poslanico prevedla Jana Ambrožič.

Nekoč je živela zgodba, ki so jo pripovedovali po vsem svetu

Nekoč je živela zgodba, ki so jo pripovedovali po vsem svetu. Pravzaprav zgodba ni bila le ena, ampak jih je bilo več in svetu so začele pripovedovati o neubogljivih deklicah in skušnjavskih volkovih, o steklenih čeveljčkih in zaljubljenih kraljevičih, o pametnih mačkih in majhnih kositrnih vojakih, o prijaznih velikanih in tovarnah čokolade. Svet so napolnile z besedami, pametjo in izjemnimi liki. Vabile so k smehu, k čudenju, k sobivanju. Osmislile so svet. In te zgodbe se vse odtlej množijo in nam tisoč in enkrat pripovedujejo: »Nekoč je živela zgodba, ki so jo pripovedovali po vsem svetu …« Kadar zgodbe beremo, pripovedujemo ali poslušamo, urimo svojo domišljijo, skorajda kakor da bi jo vzdrževali z vajo. Nekega dne se bo katera od teh zgodb zagotovo vrnila v naše življenje in nam prinesla ustvarjalno rešitev za težavo, ki nam bo stala na poti. Z glasnim branjem, pripovedovanjem ali poslušanjem zgodb nadaljujemo tudi prastari obred, ki je igral temeljno vlogo v civilizacijski zgodovini: ustvarjal je družbo. Te zgodbe združujejo različne kulture, pretekle čase in generacije, da bi nam pripovedovale o enakosti – da smo vsi enaki: Japonci, Nemci in Mehičani; tisti iz sedemnajstega stoletja in današnji ljudje, ki beremo zgodbe na medmrežju; stari starši, starši in otroci. Zgodbe izpolnjujejo vse ljudi na enak način, ker smo- kljub ogromnim razlikam – globoko v sebi vsi junaki teh zgodb. Zgodbe so drugačne od živih organizmov, ki se rojevajo, razmnožujejo in umirajo – zgodbe prekipevajo od plodnosti in so lahko tudi nesmrtne. Zlasti tiste ljudske, ki jih je ob pripovedovanju in ponovnem zapisovanju mogoče prilagajati danim okoliščinam in razmeram. In na tak način postajamo njihovi soustvarjalci.

In nekoč je bila dežela, polna bajk, zgodb in legend, ki so se več stoletij prenašale z ustnim izročilom, pripovedovale zamisli o stvarjenju, pripovedovale o preteklosti, ponujale kulturno bogastvo, razvnemale radovednost in vabile nasmeh na obraze. V tej deželi so le redki imeli dostop do knjig. A to se je že začelo spreminjati. Danes zgodbe že dosežejo tudi najoddaljenejše kotičke moje domovine, Mehike. In ko najdejo bralce, udejanjajo svojo vlogo pri oblikovanju družbe, družine in posameznikov, ki bodo zato lažje našli srečo.

Francisco Hinojosa

H. C. Andersen se je rodil 2. aprila 1805 v mestu Odese na enem izmed danskih otokov. Njegov oče je bil skromen čevljar, ki je tako malo zaslužil, da je družina morala stanovati v eni sami sobi. Hans se je že v otroških letih silno rad prepuščal sanjarjenju; večkrat se je cele ure igral gledališče. Četudi se je zdel deček sila preprost, je revnemu čevljarju pomenil dragoceni dar. Imel ga je zelo rad in vlival mu je veliko upanja. Bila sta nerazdružljiva, Hans pa je bil najbolj srečen, kadar se je lahko z očetom sprehajal po polju.
Čevljar je umrl, ko je bil Hans star komaj enajst let. Odslej je morala mati skrbeti za otroka. Mislila je, da bo šel po očetovih stopinjah in se odločil za kako obrt, pa je imel deček vse drugačne želje. Hotel bi biti pesnik in igralec. In res, kadar koli se je v kraju ustavila kaka potujoča skupina, se je smukal okrog odra, ker bi rad izkoristil priložnost in igral z njimi. Neka družina se ga je usmilila, dali so mu vlogo statista. Toda, ko se je pojavil na odru, so se mu gledalci nasmejali, ker je bil tako neroden.
Mati se je odločila, da pošlje sina v uk k nekemu krojaču, toda on jo je preprosil, da ga je poslala v Koebenhaven. Nerada mu je ustregla, toda štirinajstletnik je bil trden in je šel na pot z nekaj drobiža v žepu in brez izkušenj in prijateljev. Ko je prispel v veliko mesto, se je nameril naravnost v upravo kraljevega gledališča, da bi tam povedal, kako silno si želi postati igralec. Nadel si je celo postati operni pevec. V upravi pa so se ljudje le glasno smejali suhljatemu in nerodnemu dečku, kakor so se mu že nekoč ljudje v rodnem kraju.
Andersen je ostal popolnoma sam in brez denarja. Potikal se je po ulicah, bil je hudo lačen. Na srečo se ga je Jonas Collin iz uprave kraljevega gledališča le usmilil in mu omogočil šolanje. Toda Hans je bil slab in len učenec in tako se je zanj začelo pet najmračnejših in žalostnih let v življenju. Zaradi čudaškega vedenja se mu je smejal ves razred, učitelji pa so se nanj jezili, ker se je slabo učil in po njihovem mnenju samo zapravljal čas s pisanjem pesmi. Prav nič niso skrivali pred njim očitnega nezadovoljstva.
Leta 1827 so mu dovolili, da se je vrnil v Koebenhaven, kjer je poskušal srečo skoraj v vseh literarnih zvrsteh. Pisal je pesmi, romane, potopise – vse brez uspeha. Neko njegovo igro so končno uprizorili v kraljevem gledališču z malo večjim uspehom. Ko je bil star 28 let, je Andersen prvič odpotoval v tujino. Poslej je le malo časa zdržal doma. Objavil je zbirko zgodb o svojih potovanjih in začel pisati roman. Kamor je prišel, je sklepal prijateljstva, najsrečnejši pa je bil v družbi z otroki, katere je dobesedno očaral z mnogimi zgodbami.
Končno je danski kralj odobril Hans Andersenu majhno pokojnino, tako je bil pisatelj prvič brez denarnih skrbi. Začel je pisati tudi pravljice, kakršne je pripovedoval svojim malim prijateljem, in sam ni mogel verjeti, da so njegove zgodbe o vilah všeč tudi odraslim. Pisatelj je še zmeraj rad potoval in pisal. Slava mu je začela rasti in radi so ga sprejemali najslavnejši ljudje. Čeprav je rad sprejemal priznanja pomembnih osebnosti, se je še najbolj razveselil, kadar je slišal otroke, ki so na ulici vzklikali: “Poglej, veliki Hans Andersen!”
Njegova prva knjiga vilinskih zgodb je bila objavljena leta 1835, kmalu po njej pa so se zvrstile zbirke ena za drugo, do zadnje, ki je izšla leta 1872. Tedaj je bil Andersen star že sedeminšestdeset let. Nekega dne je padel s postelje in se poškodoval. Poslej ni bil nikoli več zdrav; umrl je 4. avgusta 1875. Pisatelji največkrat niso zanesljivi sodniki o svojih delih in tudi Hans Andersen pri tem ni bil izjema. Računal je na slavo s svojimi pesmimi, igrami in romani in je na začetku gledal na svoje pravljice kot na drobnarijo, ki bo zadovoljila samo otroke.
Čas pa je pokazal, da se je temeljito zmotil. Njegova druga dela so popolnoma pozabljena, pravljice pa so še vedno žive in le malo kateri otrok jih ne pozna. Pred smrtjo je marljivo proučeval basni in pravljice iz starih časov. Andersen je pripovedoval zgodbe vse življenje, toda šele v poznejših letih je spoznal bogastvo pravljičnega sveta, ki se je ohranjal v izročilu iz roda v rod. V tem pa je največji delež Hans Christiana Andersena.

Zbrala knjižničarka Alenka

Viri:

http://www2.arnes.si/~osmsjs1s/sole/janko/grdi_racek/zivljenje.htm
http://www.bralnaznacka.si/

in Wikipedia

(Skupno 74 obiskov, današnjih obiskov 1)