Končno nam je uspelo! Po daljšem premoru spraviti skupaj planinski pohod. Maja samo deževje, junija pa problem s prevozi. In tako smo se odločili za vlak.
Odpravili smo se na Svetega Miklavža, pa čeprav ni december. Z vlakom smo se odpeljali do Jevnice. Na drugo stran Save smo se odpravili čez lesen most, da smo prišli v Senožeti. Tu se je šele začela prava planinska pot. Zdela se nam je kar naporna, najbrž zaradi daljšega premora in posledično pomanjkanja kondicije. Pot se je strmo vila ob robu gozda in kar oddahnili smo si, ko smo po dveh urah hoje zagledali cerkvico, kar je pomenilo, da smo na cilju. Posedli smo se naokrog ter uživali v zasluženi malici in lepem razgledu na Ljubljansko kotlino na eni in Kamniško-Savinjske Alpe na drugi strani. Tisti, ki nosijo s seboj planinske dnevnike, so jih lahko žigosali ob poti, pri hiši pod cerkvico. Oglasili smo se še na kmečkem turizmu, saj je treba tudi malo zapravljati. V hribih se tako vsem poveča apetit, pa tudi žeja je vedno prisotna.
Nazaj do Jevnice smo se vračali po isti poti. Ker smo bili hitri, smo se ustavili še na igrišču v Senožetih. Še prekmalu smo prišli na železniško postajo, saj je imel vlak kar 20 minut zamude. Ja, to so pa Slovenske železnice …
Mentorica Darja Murn
GALERIJA SLIK:
