RODBINA STEINER

 

Rodbina Steiner, iz katere izhaja gospa Miklavčič, je v zagorski dolini prisotna že približno 500 let. Omenja jo Orožen v svoji knjigi Zgodovina Zagorja ob Savi. Predniki so verjetno pribežali v Zagorje, se tu naselili in se začeli ukvarjati s kmetijstvom. Njihov nemški priimek na seznamu kmečkih družin precej izstopa, morda je judovskega izvora. Rodbini lahko sledimo od konca 15.st., ko so v Zagorju živeli 4 bratje: Martin, Lenart, Matija in Pavel. Obdobje od 1500 do 1800 je še neraziskano, vendar ga bodo v prihodnosti raziskali. Z zgodovino rodbine se sicer ukvarja sestra gospe Miklavčič, gospa Kojnik.

Iz leta 1800 je prvi uradni zapis o Bartolomeju Steinerju. Z Elizabeto in Matevžem Steinerjem se začenja dokumentirana zgodovina rodbine, ki ji lahko sledimo do današnjega časa. Matevž Steiner je bil cerkovnik, oženil se je z Marijo Feštanj iz Podkuma, ki je služila kot model slikarju Janezu Wolfu za lik sv. Barbare, ki danes krasi zagorsko cerkev. V zakonu se jima je rodilo 8 otrok. Matevž je padel na soški fronti. Njegovo ime najdemo na spomeniku padlim v prvi svetovni vojni. Vdova Marija, prababica gospe Miklavčič, se je pozneje poročila z njegovim bratom, ki je delal v Birollovi apnenici. Steinerjevi so živeli v hiši poleg stare šole na Cankarjevem trgu, ki pa je bila stara čez 100 let, zato so jim ponudili v zamenjavo šolski vrt, kjer so zgradili današnjo hišo. Babica gospe Miklavčič je bila hišnica v stari šoli. Časi so bili seveda drugačni kot danes, posebno hudo pa je bilo po koncu druge svetovne vojne. Gospa Miklavčič se spominja šolskega poda, ki so ga  mazali z nekim črnim premazom, ki je puščal barvo ter dejstva, da ni bilo zvezkov, pač pa ji je oče priskrbel karton, ki ga je razrezal, mama pa sešila skupaj in ji služil za pisanje.

 

RODBINA ZUPAN

 

Rodbina Zupanovih je danes zelo razvejana. Ob 100. rojstnem dnevu so vnuki pripravili knjigo spominov mame Polde, ki je zelo poučna. Gospa je imela pri častitljivih letih odličen spomin. Tako lahko v knjigi preberemo o njenih spominih na otroštvo, o njenem šolanju, ki ga je morala prekiniti, saj je oče zbolel in se je morala zaposliti v zagorski steklarni, kjer je delala 3 leta. Sledila je zaposlitev v eni od ljubljanskih gostiln, ki je trajala 4 leta. Domotožje, ki ga je bilo moč razbrati iz njenih pisem, jo je pripeljalo nazaj v Zagorje, kjer se je zaposlila v gostilni Pr’ Franck, kjer je spoznala tudi bodočega moža Matevža Zupana. Poročila sta se leta 1930 in kmalu se jima rodil prvi od treh otrok, sin Franci. Leta 1938 se je rodil naš sogovornik gospod Mirko, med drugo svetovno vojno, leta 1944 pa še zadnji sin Rudi. Družina se je leta 1934 preselila v Okrogarjevo kolonijo, kjer so dobili majhno stanovanje. Družine so živele skromno in so si med seboj pomagale. Hrano so pridelali doma. Varčevali so, da bi lahko čim prej kupili zemljo za hišo. Gospa Polda je tako sama pekla kruh, pripravljala kavni nadomestek, redila prašiče in oblačila izdelovala s pomočjo šivalnega stroja. Prvo svetovno vojno je občutila predvsem kot čas pomanjkanja, hudo pa je bilo med drugo, ko je sama ostala s tremi sinovi, saj je šel mož France v partizane. Januarja 1945 je padel pri Kamniku. Gospa je kljub težkemu življenju, ki je sledilo, vztrajala in skrbela in vzgajala tri fante, ki so rasli brez očeta. Znajti se je bilo potrebno na različne načine. Pogosto je hodila v tabrh, kar je pomenilo, da je hodila delat na zemljo drugih, ti pa so ji v zameno dali nekaj pridelka. Z veliko odrekanja in volje so zgradili hišo, v kateri gospod Mirko z ženo Joži živi še danes. Izučil se je za mizarja, šolanje je nadaljeval na delovodski šoli v Ljubljani. Spominja se, da so bili navajeni na skromnost, šolskih potrebščin niso imeli. Učitelji in učiteljice so bili strogi. Otroci so v šoli jedli koruzni kruh, le dva učenca sta si lahko privoščila belega. Doma so imeli prašiče, zato so imeli enkrat na teden meso, za zabelo so bili ocvirki, radi so jedli ocvrte kruhove rezine. Tudi gospa Joži se spominja, da je bilo veliko vrst močnika, bela kava pa je bila le ob posebnih priložnostih. Doma so bili na železniški postaji, tam sta se z gospodom Mirkom tudi spoznala. Že v otroških letih jo je privlačila glasba. V tretjem razredu se je začela učiti igranja violine. Še zdaj se spomni, kako so potekali sprejemni izpiti za srednjo glasbeno šolo. Sredi študija se je potem poročila z gospodom Mirkom. V zakonu sta se jima rodila 2 sinova, ki sta oba glasbenika. Danes, čeprav je že v pokoju, še vedno svoje bogate izkušnje in ljubezen do glasbe prenaša na mlade.

 

GALERIJA SLIK:

(Skupno 45 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost