Končno! Komaj smo dočakali začetek plavalnega tečaja. Zadnje dni se nam je vsem menda sanjalo le še o ribah, ježkih, gusarjih, morskih pošastih in vsem, kar je povezanega s plavanjem.
V ponedeljek nas je avtobus odpeljal v Hrastnik ter nas z nahrbtniki, polnimi plavalne opreme ( čips, bomboni, čokolada, sokovi, kopalke, brisača,… ), pustil pred bazenom. » Ni ravno morje,« smo si rekli, » a bolje kot nič.« Sledila je kopica navodil o redu v garderobi, zlaganju v omarice, drsečih ploščicah,… kdo bi si vse to zapomnil.
Potem pa končno: »gremo na bazen!« Bazen je imel duh po… no dišal je po bazenu. Voda je bila čisto pri miru, da si se lahko videl v njej in nas kar vabila.
Preden smo začeli, je moral vsak od nas pokazati kaj že zna; nekateri smo plavali, drugi pluli, spet tretji le hodili po tleh. Na ta način smo se razdelili v skupine: delfinčki, pingvinčki, želve, celo morske kumare smo imeli. Vsaka skupina je dobila svojega učitelja, potem pa se je začelo: tekanje po vodi, potapljanje glave, gledanje pod vodo, posnemanje deske na vodi, rakete,… Čas do malice je minil kot bi mignil. In ni lepšega, kot malica, ko si lačen. Tudi po malici smo plavali in čofotali, skakali in se lovili, se šli mrtvake,… postali smo prave vodne živalce. In tako vsak dan. Juhuhu.
Zadnji dan nas je čakala posebna naloga: po celotedenskem čofotanju smo morali svoje znanje pokazati v preizkusu za konjičke in delfinčke; to so priznanja, ki povejo, koliko plavanja smo se naučili. Večina si je seveda prislužila Bronastega delfinčka, nekateri pa so si s prisluženim Konjičkom ( bronastim, srebrnim ali zlatim ) pustili še nekaj dela za četrti razred, ko nas čaka nova šola plavanja, takrat v šoli v naravi. In na koncu najboljše od vsega: samostojno plavanje. Bazen je bil naš, le obnašati smo se morali po bazenskih pravilih. Neponovljivo. Takoj bi se prijavili še v en tečaj, če bi se le lahko.
Učenci 2.a, 2.b razreda ter učitelji: Damjana, Mateja, Katja, Jože in Tine
