Že dolgo je znano, da je usmerjanje energije v ukvarjanje s športom boljše od sproščanja le-te za brezkoristna tavanja po spletu, igricah in TV programih, ki ne le, da ljudi poneumljajo, ampak iz njih naredijo odvisnike. Prav tako je čas preživet na treningu precej boljša naložba od tistega, preživetega za šankom… Katero športno panogo si bo kdo izbral, je pač odvisno od njegovega zanimanja, predvsem pa od tega, kaj okolje, v katerem živi, ponuja. Streljanje z zračnim orožjem ima tako v Zagorju že dolgoletno tradicijo, še večji zagon pa je dobilo po pridobitvi strelišča v okviru prizidka OŠ Ivana Skvarče. Poleg vseh, ki se že ukvarjajo s tem športom, so dobile možnost z njim se spoznati tudi mlade generacije.
Tako je pred leti skupina prijateljev in sošolcev dobila možnost preizkusiti se v športu, s katerim so se ukvarjali odrasli iz njihovega okolja. G. Jani Cirar je že dolga leta mentor vzgoje mladih na tem področju in verjetno so se Žiga Bregar, Jure Novak in Nik Polc prav zaradi njega odločili resneje se posvetiti temu športu. Zanj ni potrebna le preciznost, ogromno je odvisno tudi od psihične stabilnosti posameznika in splošne telesne pripravljenosti. Sam sem bil pred par leti, ko sem te fante učil športno vzgojo, kar začuden, ko so dejali, da so začeli trenirati streljanje, saj so bili po moji oceni kar daleč od psihične stabilnosti. Očitno pa sem pozabil, da se z vstrajnostjo, trdim delom, predvsem pa pravo usmeritvijo treninga, ki jim jo je zadnji dve leti nudil trener Bogdan Slanšek, da narediti marsikaj: fantje so vztrajali, izboljševali rezultate, se že lani kot ekipa uvrstili na šolsko državno tekmovanje, letos pa očitno dosegli vrh. V državni pionirski ligi, v kateri nastopajo, se redno uvrščajo na mesta prejemnikov medalj, ekipni nastopi pa ne poznajo slabše uvrstitve kot je prvo mesto.Tako so bila tudi pričakovanja ob šolskem državnem prvenstvu, na katerega smo jih prijavili, upravičeno visoka. In niso jih izneverili: v posamični razvrstitvi svoje starostne kategorije je Žiga zasedel drugo, Jure tretje, Nik pa šesto mesto. V ekipni razvrstitvi, kjer se štejejo trije najboljši rezultati posamezne šole, so fantje tako postali nič manj kot državni prvaki.
Mogoče se bodo čez leta tega obdobja z veseljem spominjali kot let, ko so bili še mladi in zagnani, a upajmo, da jim bodo uspehi, predvsem pa trud, vložen v treninge, pomenili novo stopničko do, mogoče, olimpijske kolajne… Kdo ve?
Martin Koncilja
