Sem učenka šestega razreda osnovne šole Ivana Skvarče, Zagorje ob Savi in sem bila izbrana za  kuharsko tekmovanje, Zlata kuhalnica. V ekipi sem bila še z Matejem Čebin in Tinetom Senica. Rada bi vam povedala, kako je pri nas to »dogajalo«.

Veliki dan, ponedeljek 22. april 2013, smo se v šoli zbrali ob 7.00, da bi še vzeli stvari, ki so nam manjkale. Oblekli smo si šolske posebne majice za kros, v katerih bomo tudi kuhali. Vzeli smo vrečke s potrebščinami ter se napotili proti kuhinji oziroma proti izhodu. Kuharice so nam zaželele srečo, in odšli smo proti učiteljičinem avtu, kamor smo dali goro merkatorjevih vrečk, se posedli ter se odpeljali. Vsi smo hoteli biti spredaj, tako da je na koncu učiteljica povedala, dekleta imajo prednost in moja malenkost je zasedla sovoznikov sedež. Med potjo smo  ponavljali govorno predstavitev za komisijo, kdo smo, iz katere šole prihajamo, kakšne so posebnosti naših dveh jedi. Pri ponavljanju smo ugotovili, da nam manjkajo še rožice za dekoracijo. In seveda mi smo zapeljali z avtoceste pri odcepu Žalec, se ustavili ob najbližnjem odstavnem delu cestišča, a nič dobili, se zabavali, da v Savinjski dolini ne premorejo marjetic temveč imajo samo regrat. Peljali smo naprej, kar naenkrat je učiteljica zavila proti bencinski črpalki. Nobeden ni vedel zakaj, saj ni omenila, da bi ji primanjkovalo goriva. Zavila pa je tudi čisto na rob črpalke. Vstala je iz avtomobila ter odšla proti češnji, ji odtrgala malo vejice na kateri je bilo veliko cvetov ter jo prinesla v avto. Seveda smo se vsi začeli smejati!! Še malo vožnje in prispeli smo do šole oziroma do parkirnega prostora. Vzeli smo stvari in kar v kratkih rokavih odšli proti šoli, tam smo bili deležni prelepega sprejema. Sprejel nas je špalir kuharjev, natakarjev učencev srednješolcev te gostinske šole. Odšli smo v neko predavalnico, kjer so nam predstavili žirijo. Tam pa smo morali tudi predstaviti skupine in nam je šlo kar dobro. Imeli smo lep plakat, ki nam ga je naredila učiteljica likovne vzgoje Barbara Lekše in beseda nam je gladko tekla. Pred predstavitvijo smo še izžrebali delovna mesta. Mi smo bili v  kuhinji ena, na osmem delovnem mestu, čisto na koncu, ob oknu. Pripravili smo si delavna mesta ter čakali na ocenjevalno komisijo, ki je štela šest članov.. Ko je žirija prišla in pozvonila z zvončkom smo začeli. Imeli smo eno uro časa  in dve stvari za pripraviti, torej rezančeva gnezdeca s kozicami in pečena jabolka na karamelni kremi. Med celo uro smo bili kar zmedeni. Pa še ingver in parmezan sta nam manjkala. Če vas zanima, sta ostala v šoli, lepo na pultu, kjer sem tudi jaz pustila mobitel! Med to zmedo v kuhinji, pa nas je naša učiteljica gledala, spremljala preko kamer v sosednji dvorani.

KONČNO SMO KONČALI!!!! Vsi izmučeni in živčni, ko smo končali. Krožniki so bili že pri komisiji, ko se spomnim, da imamo še karamelne žličke zraven jabolka. Na razstavni mizi pa je bila. Učiteljica je rekla, da ni to nič hudega! Sedaj smo počistili še korito, ker se nam je na koncu polil javorov sirup. Ocenjevanje smo morali čakati uro in pol, zato smo  vrečke odnesli v avto. Seveda pa nam je vsem malo primanjkovalo sladkorja. Učiteljica nas je povabila na sladoled v bližnjo slaščičarno. Ko smo prišli nazaj, smo prosili glavnega iz komisije, gospoda Kokljiča, da je pokomentiral našo mizo. Rekel je, da ko je prišel k naši mizi si je rekel: „ To je to! Lep pogrinjek, prt in še lepe veje.!“ Si nas morate kar predstavljati! Oči so se nam  zasvetile, malo je manjkalo, pa bi poleteli!!!! Odšli smo v jedilnico, kjer smo se posedli za mizo ter pojedli še preostale naše porcije pripravljene hrane. Pripravljali smo namreč šest porcij hrane, torej dve za komisijo in razstavno mizo in štiri za nas tri tekmovalce in mentorico Nado Brezovar. Razglasitev rezultatov smo čakali  v predavalnici, kjer so nam povedali, da se komisija še ni odločila, zato smo gledali filmček “Predstavitev šole“.

Končno je prišla komisija, ki je imela še malo govorov in počasi so začeli deliti nagrade. O začeli so s srebrnimi, se pravi da imamo že srebrno!! Vsi smo bili ZELO nervozni. Dregali smo se, se pogovarjali, skratka nihče ni vedel, kaj bi ali bi se presedal, govoril, ali bi sploh dihal. Trije gredo naprej. Kar naenkrat dvigne članica komisije tri mape in eno posebej. Pove, da samo še ena ekipa ne gre naprej. Vsi smo se spogledovali.«Ej, če nas sedajle pokliče, mislim, da ne bom mogel iti po vrečke, saj imam čisto mehke noge!« je rekel Matej in vsi smo se zasmejali. Sama pa sem stokala:«Ne, ne , ne!« Čisto na trnih smo čakali in…. NI NAS POKLICALA! V FINALE GREMO!!!!!!!!!!!!! Učiteljica je rekla, da je končno to dočakala!! Ko smo prejeli nagrade, smo se vsi veseli odpravili na parkirišče, kjer nas je čakalo obvestilo: » Ker niste plačani parkirnine, imate kazen 40 evrov.« No, tudi to nam ni vzelo veselja. Res ni nobeden videl tega znaka, bil je pokrit z cvetočo vejo, parkirni avtomat pa odmaknjen od naše poti zavijanja na parkirišče.

Odšli smo v gostilno in pizzerijo  Aida, kjer smo se zelo najedli. Matej nam je izbral rekoč romantičen kotiček. Gorela je le ena luč. Kasneje se je natakarica trudila s prižiganjem, a ji ni uspelo. Ugotovili pa smo še, da lahko na koncu dolge mize še zaplavamo v luži. Polno smeha, ali kakor pravi Matej, romantičnega vzdušja.

Potem pa smo se odpeljali v šolo. Kjer so nas vsi lepo pozdravili!

Tako pa smo na koncu. 8. oktobra gremo še tekmovati v finale na Gostinsko turističnem zboru v Limljah in upam, da se bomo tudi tam imeli lepo. Važno se je zabavati, zmaga pa je nekaj dobrega za zraven. »Če verjameš!«

 

Napisala: Klara Razboršek

 

(Skupno 33 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost