Nina Jelen: Rožnati otroci

 

Na koncu Sončnega mesta je Rožna ulica. V tej ulici živijo otroci. To so rožnati otroci, ker skrbijo za rožice. Njihova pisana ulica je najlepša ulica v mestu. Polna je prekrasnega cvetja: marjetic, tulipanov, žafranov, ivanjščic…

Otroci pa so takšni kot vsi otroci. Rdečih ličk s kolesi divjajo po ulici, pogosto si strgajo hlače, vrtajo po nosovih, obožujejo sladkorno peno, plezajo po drevesih in tacajo po lužah.

 

V mestece sem in tja zaide svetovni popotnik Peter. Dan, ko pride, je prav poseben dan, ki se ga otroci zelo veselijo. Skoraj kot kakšen praznik. Popotnik Peter je namreč poln zgodb iz vseh koncev sveta. Pripoveduje jim o ogromnem kosmatem pajku, ki ga je našel pod brisačo na plaži. Pa o tem, kako je srečal gospo, za katero je skoraj prepričan, da je čarovnica. Da je nekoč spoznal čudnega možica, ki je malce sramežljivo trdil, da je v resnici neke vrste super junak. Ve pa tudi, kje se dobi najboljša sladkorna pena na svetu.

Peter otrokom vedno kaj prinese. Včasih bombone, včasih kakšne prav posebne igrače, včasih pa kaj pomembnega za njihove cvetlice. Najboljši dan od vseh je bil, ko je iz nahrbtnika nekoč povlekel čisto pravo sladkorno peno. Mljask!

Nekega dne pa jim je Peter prinesel telefone. Krasne, bleščeče, nove telefone. Otroci so jih seveda poznali že od prej, a jih v njihovi vasici niso preveč potrebovali. Sem in tja so po telefonih poklepetali in si pošepetali kakšne skrivnosti, v resnici pa jim je bilo ljubše, kadar so bili skupaj, se družili in se igrali.

Je pa res, da njihovi telefoni niso bili tako imenitni kot Petrovi. Njegovi so bili res krasni. Krasni pametni telefoni. Vsak je imel pisan ovitek in z njimi si lahko delal čuda stvari. Lahko si klepetal, pošiljal naokrog smešne obrazke, naredil čudovito sliko samega sebe, poiskal navodila, kako skrbeti za rože, svojo rožico si lahko fotografiral in jo poslal tistim otrokom, ki so živeli v drugih ulicah, lahko si si ogledal svet, lahko si poiskal kosmatega pajka, ki je tako prestrašil Petra, lahko si celo našel tisto gospo, o kateri je Peter pripovedoval, da je čarovnica.

Na telefonu je bilo vse! Cel svet!

Otroci lepšega darila še niso dobili. Navdušeno so raziskovali, tapkali, tipkali, klepetali na spletu, igrali igre…

 

In pozabili na svoje rože. In pozabili na svoja kolesa. In na igrače. In na raztrgane hlače.

Njihova ulica ni bila več pisana ulica. Rožice so počasi venele, na ulici ni bilo otrok, ki bi vriskali, se glasno smejali in ušpičili kakšno lumparijo. Ti otroci so zdaj sedeli na svojih kavčih in se družili le še s svojimi telefoni. Včasih so celo pozabili, da morajo lulat. Pa so se polulali kar v hlače.

Ko je Peter spet obiskal njihovo vasico, je otrpnil. Kaj takšnega res ni pričakoval. Tista lepa rožnata vasica je bila sedaj neurejena, siva, mračna. Otrok ni bilo nikjer. Če je slučajno kakšnega našel, ta ni imel več rdečih ličk in iskrivega pogleda. Otroke je zanimalo le še, če je Peter na svojem potovanju odkril kakšno novo mega stvar za njihove telefone. Nihče se ni več pogovarjal, nihče več igral.

Peter je obupano zajokal. Počutil se je krivega in žal mu je bilo, da je otrokom prinesel takšna darila.

 

Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če Peter nekoč, pred davnimi časi, ne bi spoznal tistega čudnega možica, ki je malce sramežljivo trdil, da je v resnici neke vrste super junak.

Spomnil se je, kaj mu je takrat povedal ta čudni možic:

“Če boš kdaj v težavah, če ne boš vedel, kako ravnati, pokliči na ves glas, kolikor moreš. Če te ne bom slišal jaz, sem prepričan, da te bo slišal nekdo drug in ti pomagal.”

Peter je vedel, da samo tako še lahko reši vasico in otroke. Na ves glas, kolikor je mogel, je zavpil: »Na pomoooooooč!«

 

V zraku je završalo, nekaj počilo, zgodil se je ognjemet in skozi temen oblak se je prikazal. Superjunak, heroj. Tak, s skrivnostno prevezo čez oči in lepim zelenim ogrinjalom, ki je plapolal v vetru. Sejfko.

In glej, glej!

Po dolgem času se je zgodilo, da so otroci izpustili iz svojih rok telefone in pogledali, kaj za vraga se godi tam zunaj.

In po dolgem času so otroci spet ozrli okoli sebe in videli, kakšni so. In kakšna je njihova ulica. In kakšne so njihove rože.

In po dolgem času so spet nekaj  začutili.

Bili so pretreseni. Nekateri so celo malo pojokcali.

 

Sejfko jih je potolažil. Razložil jim je, da so pametni telefoni dobra stvar – kadar jih pametno in odgovorno uporabljamo. Z njimi res lahko potujemo po svetu, se zabavamo in izvemo ogromno stvari. Lahko pa so tudi nevarni. Lahko postanemo odvisni od njih in brez njih sploh ne znamo več ničesar početi. Tako kot se je to zgodilo njim – Rožnatim otrokom.

Otroci so spoznali, da so njihovi telefoni medtem postali njihovi edini prijatelji in edina skrb, a da si tega ne želijo. S Sejfkom so svečano podpisali slavnostno pogodbo, v kateri so obljubili, da bodo telefone sicer še uporabljali, vendar bodo pri tem pametni, odgovorni, uporabljali pa jih bodo samo določen čas v dnevu.

A najprej je bilo treba počistiti nered, ki so ga ustvarili telefoni. Poskrbeli so za svojo ulico in za ljubice – rožice, ki so jih že nestrpno čakale. Precej časa je trajalo, da so se pozdravile.  Še dlje časa je trajalo, da so otroci spet dobili rožnata lička.

Peter je bil srečen in jim je pomagal, kolikor je lahko. Cmokal je rožice in jim govoril, kako lepe so. Ker rože to namreč rade slišijo. Popravljal je otroška kolesa in med delom pripovedoval zgodbice otrokom. Vmes pa je pojedel približno osem vrečk bombonov.

Šele takrat, ko je bilo vse postorjeno, ko so se otroci spet vozili s kolesi in vriskali z dreves, se je odpravil na svoje novo potovanje.

Otroci so bili Petru in Sejfku izredno hvaležni. Rešila sta njihovo ulico. Rešila sta njih.

 

In za zmeraj so si zapomnili Sejfkove besede:

“Če boste kdaj v težavah, če ne boste vedeli, kako ravnati, pokličite na ves glas, kolikor morete. Če vas ne bom slišal jaz, sem prepričan, da vas bo slišal nekdo drug in vam pomagal.”

 

GALERIJA SLIK:

 

 

(Skupno 582 obiskov, današnjih obiskov 1)