V petek, 25. 11. 2011, bodo imeli učenci 9. razreda kulturni dan. V Linhartovi dvorani Cankarjevega doma si bodo ogledali predstavo Nane Milčinski in Siddharte Livingstonov poslednji poljub.

V šoli se dobimo ob 8.00. Vsak učenec v jedilnici vzame svojo malico. V Ljubljano se bomo odpravili približno ob 8. 15 z AP pri šoli.

Predstava se začne ob 10.30 in traja približno eno uro. Pred predstavo si bomo ogledali 27. slovenski knjižni sejem.

Domov se bomo vrnili približno ob 13. uri na AP pri šoli.

Po literarni predlogi Jonatan Livingston Galeb Richarda Bacha;
koncept in režija: Nana Milčinski; nastopajo: Siddharta (Tomi M.,
Jani H., Primož B., Boštjan M., Tomaž O. R.); solistke: Irena Yebuah
Tiran, Brina Nataša Zupančič, Katarina Štefanič; glasba: Siddharta;
kostumografija: Alan Hranitelj; oblikovanje videa: Igor Štromajer;
posebni posnetki, kamera in izbor: Kolja Saksida; prevod: Janez
Gradišnik; dramaturgija: Matjaž Berger; scenografija: Nana Milčinski,
Simon Žižek, Matjaž Berger; oblikovanje luči in zvoka: Simon Žižek;
produkcija: APT Novo mesto

Livingstonov poslednji poljub združuje gledališko in elektronsko
umetnost ter hkrati raziskuje soodvisnost klasične glasbe
(Bacha, Mozarta in Rimskega – Korzakova) in sodobnega rocka.
Skupina Siddharta se v sodelovanju z režiserko Nano Milčinski
ter s tremi glasbenicami (Brino Natašo Zupančič, Ireno Yebuah
Tiran in Katarino Štefanič) podaja v pripoved o iskanju identitete,
želji po izpolnjenju ter meri na inovacije, na novo, na preboj,
na odkrivanje neznanih točk, teritorijev, modelov. Vse to
s citati iz pravljice o Jonatanu Livingstonu Galebu v prevodu
Janeza Gradišnika, ki jih poleg Tomija M. po skypu podajajo
znani Slovenci. Ti so svoj presežek gestusa dosegli znotraj univerzalnega
in tako kot literarni lik Jonatan pri sebi izkusili pojme
truda, vaje, verovanja v vedenje in cilj ter občutili osamitev,
osamljenost. Predvsem pa so v izboru kot referenco uveljavili
vztrajnostno razsežnost želje, ki klic notranjega prepozna kot
svoj (po)klic, kot izpolnjenje daru nasproti vsem drugačnim
in drugim okoliščinam.

Jonatan Livingston Galeb
Richard Bach

Jon je bil galeb. Ni bil tak kot ostali. Ni se mu zdelo pomembno jesti, temveč leteti. Bolj kot vse drugo je ljubil letenje. Ob njem se je počuti svobodnega. Vsak dan, zgodaj zjutraj, se je odpravil daleč proč od jate. Tam je vadil letenje. Vsak dan je bil boljši in vedno je znal več! V jati ga niso marali, zato so ga velikokrat ošteli. Ko se je vračal v jato, so ga vselej spraševali, zakaj vendar to počne. Vedno se jim je izmikal. Nekega dne ga je oče ogovoril, naj se vede kot ostali. Jon se je nekaj dni trudil biti kot ostali. Pri srcu mu je bilo težko, ker je mislil o letenju. Tega ni več zdržal. Naslednji dan se je spet učil tehnik letenja. Postavljal je galebje hitrostne rekorde. Doživljal pa je tudi neuspehe.

Neke noči pa je zaslišal čuden votel glas. Ta ga je prepričal, da se je sprijaznil z omejenostjo galebov. Spoznal je, da le sokoli lahko hitro letajo. Ni minilo dolgo od obljube, pa jo je Jon prerezal. Spoznal je, da mora imeti kratka krila, kakor sokol, in že se je spuščal z višine stotih metrov. Skoraj brez napora je dosegal hitrost 220 kilometrov na uro. Čez nekaj dni so ga poklical v jato in ga razglasili za izobčenca. Odletel je daleč proč. Izpopolnjeval je let. Potopil se je lahko 3 metre pod gladino morja in tako je ujel najredkejše ribe. Naučil se je spati na nebu. Nekega dne sta prišla ponj dva galeba, predstavila sta se kot njegova brata. Popeljala sta ga v nov svet – “svet popolnosti”. Tu je letel s polovičnim naporom, kakor kdaj koli na zemlji. Spoznal je, da se bo tu naučil veliko več kot na zemlji. Tu je bilo le nekaj drugače – tu so bili galebi, ki so mislili kot on. Jon se je najraje učil. Starešina ga je naučil vse o času in prostoru, tudi potovati. Zgodilo se je, da je starešina umrl. Njegove zadnje besede so bile namenjene Jonu. Povedal mu je, da naj posveča svoje delo ljubezni. Jon se je odločil, da odide na Zemljo pomagat drugim izobčencem. Njegov prijatelj Silvo pa ga je odvračal od tega. Jon si ni pustil omejiti svobode in odšel je na Zemljo. Tam se mu je pridružilo veliko “galebov izobčencev”, le eden pa je bil res pravi – Peter Lino Galeb. Učil ga je. In prav kmalu je bil Peter skoraj tako dober kot Jon. Skušala sta učiti tudi navadne galebe, a ni jima uspelo. Zato sta se odločila, da odpotujeta na “svet popolnosti”. Petru je bil, kot vsakemu, svet najprej čuden, a sčasoma se ga je privadil. Nekega dne, ko sta se Jon in Peter pogovarjala, je Jon ugotovil, da ga Peter ne potrebuje več. Zadnje, kar je Jon dejal Petru, je bilo: “Nikar ne pusti, da bi širili o meni neumne govorice ali da bi me naredili v boga. Razumel Peter? Morda rad letam…”
“JONATAN!”
“Ubogi Peter. Ne verjemi tistega, kar ti govorijo oči. Kažejo ti samo omejitev. Glej s svojim srcem, razumevanjem, odkrivaj tisto, kar že veš, pa boš videl, kako je treba leteti.”
Jon je ves bleščeč izginil v prazni zrak. Kmalu po Jonatanovi smrti je Peter začel učiti mlajše ob misli “nobenih mej”.

“Vsak izmed nas je v resnici utelešenje misli Velikega galeba, brezmejne ideje svobode … in do brezhibnosti dognano letenje je korak na poti do izražanja naše resnične biti. Znebiti se moramo vsega, kar nas omejuje. Temu je namenjeno vse to urjenje … ” /…/ “Vse vaše telo, od konca enega krila do konca drugega,” … “ni čisto nič drugega kot vaša misel, izražena na tak način, da jo lahko vidite. Strite okove svoje misli in strli boste tudi okove svojega telesa …”

A večini galebov se ne zdi vredno o letenju naučiti kaj več kot najbolj preproste stvari – kako priti z obale do hrane in kako nazaj. Za večino galebov ni pomembno letenje, ampak hrana. Za Jonathana Livingstona Galeba ni bila pomembna hrana, ampak letenje. Bolj kot kar koli drugega je ljubil letenje.

(Skupno 64 obiskov, današnjih obiskov 1)