Danes naš razred na Podkumu ni bil razred, ampak prava pravcata trgovina.

V njej smo imeli šefe, prodajalce in nakupovalce.

Nakupovalci so morali najprej zaslužiti denar, tako da so opravili nek poklic – enkrat so bili čistilci (naš razred se sveti), glasbeniki na turneji (kjer smo uspešno povadili nov štikelc – po domače otroško pesmico), poklicni športniki (minuta ali pet za zdravje) …

Za svoje delo so seveda zaslužili pravo bogato plačo (celih 20 evrov – do sem znamo računati).

Denar so potem lahko zapravili v trgovini, kjer so kupovali različne izdelke. V trgovini so se morali lepo obnašati, pozdraviti prodajalce, biti vljudni. Paziti so morali, da so za izdelek imeli dovolj denarja.

Prodajalci so jim svetovali o nakupu, jim priporočali kakšen izdelek in zaračunali (pri tem so morali biti zelo pazljivi, da se niso zmotili pri štetju – občasno jih je nadziral tudi šef). Denar iz blagajne so potem dali šefu ali šefici, ta ga je razporedil za plačo, nove izdelke za trgovino ter nekaj za elektriko in vodo (veliko otrok je mislilo, da ves ta denar dobijo prodajalke in da so baaaaaaaajno bogate).

Otroci so na koncu ure povedali, da je bilo danes kul v šoli, ker se niso nič učili.

 

Jaz pa dodajam:

– računali so kot urce,

– spoznali so naš denar,

– se učili, kako rokovati z njim,
– bili so spoštljivi drug do drugega – nakupovalci do prodajalcev in obratno, šefi do svojih zaposlenih in obratno,

– spoznali, da plača pride z delom,

– spoznali, kako kroži denar in deluje trgovina

– ter izvedeli, da ves denar ne dobijo prodajalke.

“Danes se nismo nič učili”. Ja, pajade! Sem jih dobro na finto, kajne?

Mislim, da bi vsak od njih zdaj znal čisto sam kupiti sladoled v trgovini.

Zapisala učiteljica Nina

 

(Skupno 53 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost