Povezava na kviz !!!
Prenesi si: gradivo za kviz
RODBINI VOZELJ IN MEDVED – DOLINAR
Vozljevi izvirajo iz Smučidola. Iz dokumentov, ki datirajo v začetek 19.st. in jih hranijo v Škofijskem arhivu v Ljubljani, in podatkov, ki jih lahko preberemo v matičnih knjigah na Zasavski sveti gori, je razvidno, da je bil Mihael Vozel posestnik, ki se je poročil zBarbaro Brimini, rejenko, ki je verjetno prišla iz Trsta. V zakonu se jima je rodilo 6 otrok. Med njimi je bil Markus Vozel, po poklicu rudar, ki se je poročil s Heleno Klančišar. Nekaj kosov njunega pohištva se je ohranilo do današnjih dni. Med njunimi otroki je tudi ded gospe Renko, Jože Vozel, po katerem je dobil ime njen oče, po poklicu prav tako rudar. Družinski ritem je bil podrejen njegovemu urniku, ki je potekal v treh izmenah. Najprej so živeli v hiši očetovih prednikov v Podkraju pri Zagorju, potem pa se je to območje začelo zaradi rudarjenja posedati, zato so se preselili v nadomestno hišo, v Zagorje. V tej hiši je bil prej fotografski atelje Kočar. Življenje v Podkraju in pozneje v Zagorju je bilo drugačno kot danes. Otroci so spali na ličkanju v predalih pod posteljo staršev. V hišah niso imeli vodovoda in kanalizacije. Pomemben del stanovanjske opreme sta bila zato vrč in »lavor«, ki sta ga starša gospe Renko dobila za poročno darilo. Jedli so veliko zelenjave, ki so jo pridelali doma, predvsem krompir, fižol, spomladi regrat z ocvirki, sicer pa malo mesa, rib sploh ne. Mama gospe Renko je pri družinskem proračunu pomagala kot šivilja. Rodila se je v Franciji, kjer je hodila tudi v šolo. Ko je prišla v Zagorje, je s seboj prinesla precej klobukov, ki v Zagorju niso bili pogosti.
Med predmeti, ki jih hrani gospa Renko, so številne fotografije in pisni dokumenti, palica rudarskega nadzornika (štajgerja) in nekaj pohištva iz 19.st.
Družina Medved izvira iz Vojnika. V Zagorje sta prva prišla Anton in Helena Medved. Prvi pisni vir, posestni list iz katastra, ki omenja družino v Zagorju, je iz 18.st. Naslednja na družinskem drevesu sta bila Jakob in Marija Medved, njima pa sledita Jernej in Marija, ki sta imela 7 otrok, najstarejši sin je odšel v Ameriko.
Stari oče gospe Dolinarjeve, Martin, se je rodil leta 1874. Zagorje je bilo v drugi polovici 19.st. majhen kraj, kar potrjuje slikovno gradivo, ki nam ga je pokazala. Kraj je imel cerkev, cesto in nekaj hiš. Današnjo zagorsko cerkev so gradili v letih 1874–1884. Ni prva na tem mestu. Ko so gradili današnjo cerkev, so nasipali in nastal je breg, kjer je danes še vedno Medvedova posest. Konec 19.st. je pod cerkvijo že stalo gostišče Kum, tudi na njihovem današnjem parkirišču je bila gostilna, in sicer gostilna Šikovec. Ko so Medvedovi prišli v Zagorje, so kupili hišo z vrtom in v njej uredili tudi gostilno. Hiša je bila zgrajena v tradicionalnem kmečkem slogu z dvojnim stopniščem. Podrli so jo leta 1952. Gospa Dolinarjeva se spominja, da so bile gostilne gosto posejane po Zagorju, kjer je bilo sicer malo hiš. Razvoj Zagorja sovpada z odprtjem rudnika in steklarne. Praded Jernej je začel s širjenjem posesti, nadaljeval pa je ded Martin. Medvedovi domačiji so rekli Žabnikar.
Gospa Dolinar se ne spominja, zakaj takšno ime. Morda zaradi mlake, ki je bila na tem območju ali pa so se tako pisali prejšnji lastniki. Medvedovi so se ukvarjali s kmetijstvom, imeli so gostilno, ded pa je bil tudi prevoznik. Z vozovi je vozil premog k naročnikom, v Trbovlje, Litijo, tudi v Ljubljano. Današnja hiša z gospodarskimi poslopji je bila zgrajena med obema vojnama. Njihova posest je obsegala območje do vključno današnje Ceste zmage. Tam, kjer je danes Prešernov klanec, so imeli nekoč sadovnjak. Njen ded je bil izvrsten sadjar, saj je sadje pošiljal tudi na razstave in tam dobival različna priznanja. Gospa Dolinar hrani veliko starih fotografij Zagorja, svoje rodbine, spričevala, star denar in obveznice.
Njena mama Jožefa Medved se je poročila s Slavkom Dolinarjem, ki je bil po poklicu mizar. Rodilo se jima je 5 otrok. V Zagorju živi le še ona. Tako rod Medvedovih kot Dolinarjevih po moški strani izumira, ohranjeni pa so spomini.
Ko smo jo povprašali, kaj so jedli nekoč pri njih doma in kaj jedo danes, je povedala, da je imela rada mamino kuhinjo, ki je vsebovala meso le enkrat tedensko ter veliko zelenjave, ki so jo pridelali doma. Njena mama je otroke crkljala z različnimi vrstami zavitkov, ki pa so prišli na vrsto šele potem, ko so otroci pojedli zelenjavo (v omaki, juhi …). Njena najljubša jed je še danes mlad fižol z jabolki.
KS PODKUM
RODBINA MEDVED
Najstarejša letnica na Medvedovi domačiji je 1768 najdena na hrastovem portalu. Po obstoječih rodbinskih zapisih je začetnik rodu na tej kmetiji Matija Medved, ki je bil rojen sredi 17.st. Med pomembnejšimi nasledniki je gotovo Janez Medved, rojen leta 1811, ki je pozidal takratno kmečko hišo in postal župan. V rodovniku Medvedovih je še en župan, in sicer Hinko, v prvi polovici 20.st. Zadnji gospodar je bil Ladislav Medved, ki je leta 1991 postavil spominsko kapelo v zahvalo svojim staršem.
Rodovi Medvedove družine so spadali med večje, zato je bilo potrebno priskrbeti veliko hrane na domačih njivah. Na kmetiji se je ohranilo precej originalnega orodja za obdelavo zemlje, ki so ga izdelali potujoči obrtniki različnih strok. Gospod Rudi Zupan nam je razkazal razstavni prostor, ki so ga uredili v gospodarskem poslopju. Etnografska zbirka je urejena glede na uporabo. Poleg večjih kmetijskih strojev so v zbirki orodje za obdelavo njive, za spravilo sena, za dognojevanje, za cvetlični in zelenjavni vrt, za spravilo lesa, za pripravo drv in oglarjenje, za tesarjenje, za kolarstvo in kovaštvo, za mlatenje žita, za shranjevanje in pripravljanje hrane za zimo ter kletarsko orodje. V celoti je ohranjena mizarska delavnica, ki je bila nad kovačijo. Nekaj orodja so uporabljali potujoči obrtniki, ki so poskrbeli, da so bili Medvedovi obuti in oblečeni. V zbirki je zanimiva tudi skrinja, ki ima letnico 1886. Ima skrivni predal, kamor so lastniki spravljali pomembne dokumente in denar. Del zbirke so pisni zgodovinski viri, ki predstavljajo 5 rodov Medvedovih. Najstarejši dokument je iz leta 1789. Poleg zbirke smo si ogledali hišo z značilnim bogkovim kotom, črno kuhinjo in posodo. Cvetlični vrt pred hišo trenutno počiva, zaživi pa spomladi in poleti in je bil urejen v 19.st. V okviru domačije je tudi macesnov gaj. Zupanovi z veliko ljubezni, entuziazma in znanja urejajo domačijo in jo pokažejo obiskovalcem, prirejajo delavnice namenjene vsem, ki jim je pri srcu dediščina naših prednikov.
RODBINA ČOP
Na južni strani hriba v vasi Podkum, ki se je prej imenovala Sv. Jurij (tudi Šent Jurij) leži kmečka domačija Čopovih. Zunanji videz izpred 200 let ima velika nadstropna hiša, nekdanji dvorec Podšentjur, na kmetiji pa živijo potomci graščakov Čopov. O Podšentjurju je pisal Valvasor, ki je dodal tudi bakrorez. Podšentjur ni bil pomembno središče zemljiških gospodov in prvotni grad je ležal približno 200 metrov od Čopove domačije. Ohranjen je le v ustnem izročilu. Posest Podšentjur se pojavlja v listini iz 1659. Lastništvo posesti se je skozi zgodovino menjavalo, priimek Čop med lastniki zasledimo sredi 18.st. Na tramu v hiši je ohranjena letnica 1794, ki smo jo tudi videli, kar potrjuje, da je zahodni del dvorca iz tega časa. Prvotni del dvorca je vzhodni del hiše.
V podpritličju starejšega dela sta bila dva kletna prostora, v pritličju veža, večja shramba, črna kuhinja in t.i.špehkamra (ki je služila kot zapor za neposlušne podložnike), v nadstropju pa dve spalnici. Kasneje so prizidali še klet in več sob. Čopovi so posest od 18.st. precej povečali. O tem pričajo različni pisni zgodovinski viri. Janez Jožef Čop, ki je začetnik kumljanske rodbine Čopovih, je prišel iz Boštanja pri Sevnici. Verjetno je bil graščinski uradnik ali pa trgovec. Poročil se je z Marijo Konstancijo, ki je izhajala iz poplemenitene meščanske družine in se je po ustnem izročilu med prebivalci ohranila kot grofica Čop. Janez Jožef Čop in Marija Konstancija sta posest kupila od Marije Terezije Merherič, ki je živela v Ljubljani. Dvorec ob nakupu ni bil v dobrem stanju, oprema je ostala skromna, posesti pa sta zakonca uspela precej povečati vrednost. Po smrti Marije Konstancije se je Janez Jožef oženil z Marijo Rozalijo Šivic iz gradu Rakovnik. V zakonu so se jima rodili 3 otroci. Janez Jožef se je do smrti leta 1781, precej zadolžil, kar je bremenilo njegove naslednike, njegovega sina in vnuka, ki je družini spet vrnil dobro ime. V dokumentih lahko sledimo Čopovi rodbini vse do današnjega časa. Posest je razdeljena med različne člane rodbine. Obiskali smo gospo Marijo Čop. Posladkali smo se s pecivom v prenovljeni gostilni, si ogledali stare predmete in prvotno gostilno. Gospa Marija Čop z nasledniki danes uspešno povezuje preteklost s prihodnostjo in išče izzive na področju kulinarike.
DRUŽINA GREGL
Rodbina gospe Marije Gregl izhaja iz Brestanice, kjer so nekoč gospodarili Moskonovi. Njena mama je bila doma iz Moravč. Gospa Marija hrani fotografijo svoje mame in celo črno bluzo, ki jo je imela mama oblečeno, ko se je šla fotografirat.
Ko so se priselili v Zagorje, so kupili hišo v Dolenji vasi in se ukvarjali s kmetijstvom. V hiši sprva ni bilo vodovoda, kanalizacije in elektrike. Ohranila se je petrolejka iz tistih časov, gospa se spominja, da so imeli stranišče zunaj in štirno, kjer so natakali vodo.
V družini je bilo 7 otrok. Od štirih deklet sta živi gospa Marija in njena sestra Karolina, pokojni pa sta Fani, ki je kot uradnica delala pri rudniku in Ivanka, ki je živela v Ljubljani. Gospa Marija se spominja, da je njen oče menil, da morajo biti otroci izučeni, zato je bil brat Tine mizar, brat Jože pa krojač, ki se je pozneje preusmeril v medicinsko stroko. Gospa Marija se spominja, da je bilo Zagorje včasih precej drugačno kot je danes. Delovalo je nekako prazno. Njen stari oče je imel mlin, drugi je stal na Prešernovi cesti.
Otroci so hodili vzdolž potoka Medije, tudi v strugo so šli in se tam igrali. Iz ilovice so znali izdelovati kipce. Pozimi niso imeli sani ali smuči. Iz atove delavnice so vzeli lopate in se z njimi dričali po hribu. Sosede so zabavali tako, da so jim zaigrali na orglice, pomagali so si z grabljami in loncem, za nagrado so dobili kaj za pod zob.
Mama je kuhala različne vrste kaš, zaroštan močnik, ješprenj, fižol, šmorn, kompot (ker je bilo doma veliko sadja) in pekla kuruzni kruh (ki je bil dober, dokler je bil svež, potem je postal trd, zato so mu rekli koruznduš). V času druge svetovne vojne je delala v gostilni pri Koprivc kot natakarica in pazila na gospodaričino nečakinjo.
Z možem sta se spoznala, ko je bilo konec vojne. Zaprt je bil v koncentracijskem taborišču Dachau, kjer je delal kot mizar. Nekaj orodja, ki ga je tam uporabljal, še hranijo. Mož je bil dobrovoljne narave, rad je pel, tako kot tudi njegov oče. Glasbo ima njena družina v krvi, vse tri hčere so z njo povezane. Dve sta se s glasbo poklicno ukvarjali, h glasbi sta zapisana tudi vnuka.
Spominja se, da je bilo po vojni težko začeti. Prvi šivalni stroj je kupila v Radečah. Obiskovala je šiviljski in kuharski tečaj. Rada je šivala in kvačkala. Prtički še danes krasijo sobe v hiši.
Doma hranijo mnogo starih predmetov, med njimi klavir iz leta 1876, karbidovko, ki jo je njen oče uporabljal v rudniku, ribežn, ki je služil kot ročni pralni stroj, citre, ki še igrajo in še marsikaj. Veliko veselje gospe Marije danes je njen pravnuk.
DRUŽINA KLUN
Klunovi so doma iz Ribnice. Gospa Alenka se spominja dokumentov, ki so jih morali predložiti med drugo svetovno vojno, ki so dokazovali, da niso judovskega porekla.
V družini njenega očeta je bilo 12 otrok, v družini po mamini strani le dva, mama in njen brat, ki je kariero naredil v Beogradu, kjer je pripravljal vaje za znamenito štafeto mladosti.
Oče gospe Alenke, France Klun, je prišel v Zagorje leta 1927. Že leta 1930 je postal načelnik Sokola. Mama gospe Alenke je bila načelnica ženskega oddelka Sokola. Vidno vlogo v Sokolu je imel tudi stari oče gospe Alenke, Ferdo Poljšak, ki je bil sicer kot uradnik zaposlen v rudniku.
Temeljni kamen za Sokolski dom v Zagorju je bil postavljen leta 1909. Denar so prispevali člani Sokola in njihovi simpatizerji. Leta 1910 je bil dom že otvorjen. Danes je to Partizan. Načrt za dom je naredil stric gospe Alenke.
Gospa Alenka se spominja, da je bil zdrav duh v zdravem telesu način življenja v njihovi družini. Gospod Klun je bil po izobrazbi učitelj, hkrati pa je ves čas obiskoval različne tečaje, s katerimi se je skušal čim bolj široko izobraziti in to znanje posredovati naprej. V okviru Sokola, ki je bil ne le športno društvo, ki je skrbelo za ohranjanje narodne identitete, je delovalo več odsekov, med drugim glasbeni, gledališki, filmski odsek. Vsako leto poleti so organizirali nastope, pozimi pa t.i. akademije, ki so bile nekakšne predstave z telovadnimi vložki. Članstvo Zagorjanov je bilo številčno. V obdobju med obema vojnama je vladalo pomanjkanje. Gospa Alenka se spominja, da je mama pripovedovala, kako je poleti kuhala malinovec, ki so ga ob miklavževanjih ponudili otrokom kot okrepčilo. Oče je med drugim prijateljeval z dr. Slavkom Grumom, ki ga je za družbo jemal s seboj, ko je hodil predavat po terenu. Mama je hodila na kuharske tečaje in je znala odlično kuhati, tudi jedi, ki niso bile pogoste, sicer so pa tudi Klunovi jedli tipične zagorske jedi.
Ko se je začela druga svetovna vojna, so zbežali v Ribnico, ki je bila za razliko od Zagorja, pod italijansko okupacijo. Oče je bil tam domačin, imeli so kmetijo in preživetje je bilo lažje. Očetova vas je bila pod Veliko goro v Ribnici. Gospa Alenka se spominja, kako ji je stara mama pripovedovala o obstreljevanju med Italijani in partizani, ki je povzročilo tudi nekaj požarov v vasi. Zagorela je tudi hiša stare mame. Iz goreče hiše so reševali oblačila gospe Alenke, ki je bila takrat stara komaj tri leta. Očeta so zaprli, ker je bil zaveden in izobražen. Do kapitulacije Italije je bil v različnih zaporih po Italiji. Leta 1943 se je vrnil v Ribnico in se kmalu vključil med partizane. Mama gospe Alenke je šla nazaj v Zagorje, ker se je zdravje njene mame precej poslabšalo. Potem pa se ni mogla vrniti v Ribnico zaradi težav z dokumenti. Nazadnje ji je le uspelo. Družina se je skupaj vrnila v Zagorje. Vmes so se ustavili v Ljubljani, v Litiji so pešačili, ker je bil most poškodovan. Šele v Zagorju je gospa Alenka spoznala, da so se do tedaj samo selili, saj tudi imetja družina skoraj ni imela.
Maja leta 1945 so prišli v Zagorje in se nastanili v hiši pri Poljšakovih, mamini družini, v bližini današnje občinske stavbe. Čas po drugi svetovni vojni ni bil čas izobilja, ljudje so morali biti skromni. Hrana je bila na karte (lahka, srednja, težka).
Ob vrnitvi se je oče takoj angažiral v Partizanu, gospa Alenka je začela hoditi v šolo in na telovadbo. Ob ponedeljkih in četrtkih so vadile ženske, ob torkih in petkih moški. Prostori Partizana so bili središče športnega in kulturnega življenja Zagorjanov, saj Kulturnega centra Delavski dom še ni bilo. Prirejali so prireditve, veselice, igre, ki jih je izvedlo Kulturno prosvetno društvo Svoboda. V tem času je nastal tudi dokumentarni film o življenju v Zagorju pod taktirko režiserja Ernesta Adamiča. Gospa Alenka je sodelovala v TVD Partizan do leta 1958, potem je gibanje začelo zamirati. Končala je učiteljišče, se omožila in začela poučevati na topliški šoli, kjer se je predvsem posvetila pouku tehnične vzgoje. Na ta čas ima lepe spomine. Kariero je nadaljevala na OŠ Ivana Skvarča, kjer je poučevala matematiko in fiziko in bila ob koncu tudi ravnateljica.
RODBINA SKRINJAR
Nedavno odkriti dokument v arhivu Slovenije, ki ga imajo Skrinjarjevi, kaže, da je hiša z mlinom na tem mestu stala že leta 1763. Obdobje do 20. stoletja v družini Skrinjar še raziskujejo s pomočjo virov v arhivih, pripravljajo tudi rodbinsko drevo.
Leta 1918 je šel njihov prednik Janez Skrinjar v Ameriko z namenom, da bi pridobil znanje in informacije o postavitvi in upravljanju žage. Čez lužo je šel med obema vojnama še enkrat. Ohranjeni so dokumenti o njegovem odhodu v Ameriko z ladjo iz Trsta. V času, ko ga ni bilo doma, je za posestvo skrbel njegov svak, ki mu je o tem tudi redno pisal in poročal o stanju doma. Po drugi svetovni vojni so očeta zdajšnjega lastnika zaprli, tako kot druge, ki so bili lastniki posestev. Mlin je bil v uporabi do leta 1963, po očetovi smrti pa je žago prevzel zdajšnji lastnik, ki je poleg opravljanja obrti hodil tudi v službo v Varnost (zdaj Bartec Varnost).
Zakonca Skrinjar imata pestre spomine na šolo. Osnovna šola je bila tam, kjer je danes OŠ dr. Slavka Gruma. Šola na Cankarjevem trgu je bila do le 4. razreda, s šolanjem so potem nadaljevali v Toplicah. Spodaj v šolskem poslopju je bila kuhinja, kjer je bila šolska sluginja gospa Hauptmanova. Dobro se spominjata, kako priljubljen je bil kakav, po vojni tudi sir, ki je prihajal v UNRRA paketih iz Amerike. Za malico je bil običajno čaj ali bela kava in malo kruha. Na urniku so imeli različne učne predmete, tudi nemščino. Dodatno znanje so pridobivali na šolskem vrtu, kjer so rasla sadna drevesa. Ravnatelj je bil takrat gospod Klun, ki je užival veliko spoštovanje in ugled. Ko so ga učenci zaslišali, da prihaja skozi glavni vhod, so se, ne da bi povzdignil glas, v hipu umirili, čeprav so bili razredi zelo številčni.
Po vojni je bilo pomanjkanje in šolskih zvezkov ni bilo. Gospa je šla v prvi razred s torbo iz lepenke, ki je razpadla ob prvem dežju in beležko, v katero je pisala in za katero še danes ne ve, kako jo je uspelo priskrbeti njenemu očetu. Spominja se, da so iz Amerike poslali svinčnike in vsak otrok je dobil le en košček.
Ceste po Zagorju so bile makadamske, otroci so bili navajeni hoditi peš. Ko so prišli iz šole domov, mame ni bilo. Ženske, ki niso hodile v službo, so delale na njivah kmetov. Morale so biti iznajdljive, obdelovale so tudi svoje njive in redile prašiče.
Pri Skrinjarjevih imajo veliko starih listin, dokumentov, spričeval ter predmetov, ki so del družinske preteklosti, vsak od njih ima svojo zgodbo. Harmonika, stari likalnik, posode za vsakdanjo rabo, kovček, ki ga je imel prednik Skrinjarjevih, ko je šel v Ameriko. Gospodov konjiček je zbiranje in obnavljanje starih strojev, prevoznih sredstev in vozov.
ŠTOROVA RODBINA
Štorova domačija je bila zgrajena leta 1764, o čemer priča letnica na tramu, ki je bil odkrit pri prenovi hiše .
Zapis rodbine pod imenom ŠTOROVA RODBINA je zabeležen v cerkvenih rodbinskih knjigah že leta 1804, ob rojstvu prednika Blaža KOZNIKA.
Njegov oče Anton Koznik in mati Elizabeta sta zapisana na takratnem naslovu LAZE 4 (knjiga rojstev v Ljubljanskem nadškofijskem arhivu) in predpostavlja se, da je prvi prednik Štorove domačije na tem naslovu prav oče Antona Koznika oz. stari oče Blaža Koznika. Žal v cerkvenih knjigah starejših podatkov ni.
Prvotna domačija je obsegala polovico današnje domačije, kaščo in majhen hlev.
Blaž Koznik se je poročil z Margareto Žibert iz Rtič, s katero sta imela hčerko Marijo. Ta se je poročila z Jakobom BAJDO leta 1881. Letnica označuje začetek rodbine BAJDA, ki je nasledila prvo rodbino KOZNIK. Jakob in Marija sta skupaj leta 1896 dozidala levo stran hiše, kar je razkrila prenova hiše.
Jakobov in Marijin sin Franc Bajda se je leta 1912 poročil s Frančiško Čič iz Rtič, s katero sta imela šest otrok: Hinka, Albina, Janeza, Franca, Jerneja in Frančiško.
Oče Franc je leta 1919 v želji po zaslužku, ki bi omogočal boljše življenje družine, odšel v Ameriko k svojemu bratu Jerneju. Ta je istega leta daleč stran od domovine umrl. Franc se je vrnil leta 1928, ko si je družina z premoženjem, ki ga je prihranil , opomogla, postavila žago in napolnila hlev z živino.
Oče Franc Bajda je umrl leta 1940 zaradi razlitja slepiča, mama Frančiška pa je skrbela za številčno družino.
Med II. svetovno vojno, natančneje 25. marca 1942, so Nemci mamo Frančiško s štirimi otroki izgnali v taborišče v Nemčijo, v kraj Günzburg, na domačijo pa so naselili kočevske Nemce. Dva sinova pa sta morala ostali na prisilnem delu v domovini.
21. julija 1945, po končani vojni, so se vsi srečno vrnili domov, a žal na izpraznjeno domačijo. Življenje in boj za preživetje sta se začela znova .
Otroci so odšli na delo v dolino in si tam ustvarili svoje družine, razen najstarejšega Hinkota, ki je ostal na kmetiji. Vsi pa so se radi vračali domov in jima pomagali pri delu, prav tako pa so radi k stari mami prihajali njeni vnuki .
Mama Frančiška je zapustila 37 hektarov veliko posestvo, ki so ga podedovali otroci oz. vnuki, hčerka Francka (por. Drnovšek) pa je dobila domačijo in 2,5 hektara zemlje.
Po njeni smrti sta si kmetijo razdelila sin Jože in hčerka Rozi (por.Zupančič), ki je domačijo z možem Gorazdom leta 2007 obnovila (po fotografiji iz leta 1949) . Od leta 2012 pa je kmetija last Rozi in Gorazda Zupančiča.
Krajevna skupnost Kotredež
MARTA UČAKAR MANDELJC
Babica gospe Marte izvira iz območja pod Limbarsko goro. Po poroki se je preselila v Kotredež. V prvem zakonu je rodila 4 otroke, mož se je ponesrečil pri delu v gozdu. Drugič se je poročila z Učakarjem, ki si je premoženje ustvaril z delom na Madžarskem. Postavil je zdajšnjo domačijo, kjer sta bili poleg kmetije še trgovina in gostilna. Hišno ime je Firbar. Leta 1930 sta se spoznala starša gospe Marte. Mama Justina Klančišar je kot dekle hodila k teti v Gradec, kjer se je naučila dobro nemško govoriti. Po poroki z očetom gospe Marte je delala v trgovini, pomagala pa je tudi pri merjenju lesa, ki so ga vozili okoliški kmetje, preden so ga oddali na žago. Posel je uspeval do nacionalizacije leta 1948. Gospa Marta je po končanem šolanju nadaljevala družinsko tradicijo in tudi sama delala v gostinstvu vse do upokojitve. Spominja se, da je mama dobro kuhala in da so jedli raznovrstno hrano. Za mizo so sedeli vsi, tako družinski člani, kot tudi zaposleni. Gospa Marta ceni družinsko preteklost, zato ohranja dediščino, med drugim glasbeno omaro, ki jo bodo restavrirali.
IVAN KUDER ŠTERC
Gospod Ivan Kuder je rojen v Kotredežu v domači hiši. Hišno ime je Šterc. Starši so kupili domačijo od prejšnjih lastnikov, ki so bili doma iz Tolmina. V družini so se rodili štirje sinovi. Živeli so skromno. Prve tri razrede osnovne šole je obiskoval v Kotredežu. Šolsko poslopje se ni ohranilo. V šoli so imeli en zvezek za vse učne predmete. Če so klepetali, so bili tepeni po rokah ali pa so morali stati v kotu. Včasih so se tudi stepli. Ko se je poročil, je prevzel kmetijo in se začel ukvarjati s prevozništvom. Posel je uspeval. Z ženo sta obnovila kmetijo. V dobrih časih so imeli precej živali in devet konj, s katerimi je prevažal les in premog za različne kupce. Spominja se, da so doma pojedli veliko mlečnega močnika, kaše in fižola. Življenje je bilo preprosto, ljudje so radi drug drugemu priskočili na pomoč.
Družina Drnovšek, Sv. Urh, danes Ravenska vas
Zgodovina rodbine Drnovšek se na Sv. Urhu začenja ob koncu 18.st., ko sta se poročila Martin in Marija Drnovšek. Družinsko drevo je v 19.st. dobro popisano, datirano, celo nekaj fotografij se je ohranilo. V preteklosti so bile družine številčne, zato je drevo bogato z vejami.
Oče gospe Silve, Franc Drnovšek se je poročil z Antonijo Drnovšek. V zakonu se jima je rodilo 6 otrok. Tako sta se združili dve domačiji, Sajevčeva in Zajčeva. Posest je bila precej velika, vedno so čutili veliko navezanost na domačo zemljo. Otrok niso pazili tako kot danes. Otroci so se igrali s staro posodo, lesenimi doma narejenimi igračami in se vojskovali s ščipalkami. Pozimi so igrali karte in se sankali. Punčke so pri igri posnemale svoje mame.
Gospa Silva pove, da je bilo njeno glavno opravilo skrb za krave. Doma je dobila kos kruha, na paši je nabrala jagode in borovnice. Spominja se, da je bala kač, vendar jo je mama opogumljala, da se nikoli ne sme ničesar bati. Svetovala ji je, da naj kravam zapoje, če je ne bodo ubogale.
Oče je umrl leta 1943, mama nekaj let pozneje. Na kmetiji sta ostala sama z bratom. Ostali člani družine so bili zaprti ali pa v vojski. V tem času je bilo v nemških taboriščih zaprtih okoli 100 Zagorjanov. Razdeljeni so bili v dve skupini, prvo so poslali v Leipzig, drugo pa v Sudete na spravilo lesa. V taborišče jim je mama pošiljala pakete, ki niso smeli tehtati več kot 5 kilogramov. Pošiljali so kruh, testenine, suho sadje. Sestra je v taborišču prebolela tifus. Življenje ji je rešila ena od likaric, ki jo je skrila. Sestra je ostala v Nemčiji in se pozneje preselila v Veliko Britanijo, kjer si je ustvarila družino in tam živi še danes.
Na kmetih je bil poglavitna hrana kruh. Namakali so ga v mleko ali v ječmenovo kavo. Jedli so tudi kislo repo, fižol, ajdo, mlečno kašo, ješprenj z mesom in štruklje ob žetvi. Ko so gospodinje pekle kruh, se je zraven v peči kuhala še kaša s kislim zeljem. Radi so jedli tudi kumare s kislim mlekom. Za praznike je bila hrana obilnejša: potica, meso, krompir, juha.
Prve tri razrede osnovne šole so otroci obiskovali v Dolenji vasi, ostale pa na Cankarjevem trgu, kjer je stala stara šola. V šoli je bilo takrat drugače. Učitelji so uživali velik ugled. Če je bilo v šoli kaj narobe, so bili otroci kaznovani še doma. V šoli so jih kaznovali tako, da so bili zaprti po pouku. Do 4. razreda je gospa Silva hodila v slovensko šolo, potem pa se je aprila 1941 začela vojna. Prišli so nemški učitelji, ki pa so bili prijazni. Ena od učiteljic je dobro slikala in igrala na harmoniko, zato so se naučili veliko nemških pesmi, čeprav pa niso razumeli besedila. Učni predmeti so bili drugačni kot danes. Deklice so se učile tudi ročnih del.
Ko se je gospa Silva omožila, je bila še mlado dekle. Njen izbranec je bil Franc Bučevec. V zakonu so se jima rodili 3 otroci: hči Silva ter sinova Franc in Igor.
Gospa danes skrbi za vnuke, sklada pesmi in napitnice, družinske zgodovine se odlično spominja in o njej zanimivo pripoveduje.
RODBINA STEINER
Rodbina Steiner, iz katere izhaja gospa Miklavčič, je v zagorski dolini prisotna že približno 500 let. Omenja jo Orožen v svoji knjigi Zgodovina Zagorja ob Savi. Predniki so verjetno pribežali v Zagorje, se tu naselili in se začeli ukvarjati s kmetijstvom. Njihov nemški priimek na seznamu kmečkih družin precej izstopa, morda je judovskega izvora. Rodbini lahko sledimo od konca 15.st., ko so v Zagorju živeli 4 bratje: Martin, Lenart, Matija in Pavel. Obdobje od 1500 do 1800 je še neraziskano, vendar ga bodo v prihodnosti raziskali. Z zgodovino rodbine se sicer ukvarja sestra gospe Miklavčič, gospa Kojnik.
Iz leta 1800 je prvi uradni zapis o Bartolomeju Steinerju. Z Elizabeto in Matevžem Steinerjem se začenja dokumentirana zgodovina rodbine, ki ji lahko sledimo do današnjega časa. Matevž Steiner je bil cerkovnik, oženil se je z Marijo Feštanj iz Podkuma, ki je služila kot model slikarju Janezu Wolfu za lik sv. Barbare, ki danes krasi zagorsko cerkev. V zakonu se jima je rodilo 8 otrok. Matevž je padel na soški fronti. Njegovo ime najdemo na spomeniku padlim v prvi svetovni vojni. Vdova Marija, prababica gospe Miklavčič, se je pozneje poročila z njegovim bratom, ki je delal v Birollovi apnenici. Steinerjevi so živeli v hiši poleg stare šole na Cankarjevem trgu, ki pa je bila stara čez 100 let, zato so jim ponudili v zamenjavo šolski vrt, kjer so zgradili današnjo hišo. Babica gospe Miklavčič je bila hišnica v stari šoli. Časi so bili seveda drugačni kot danes, posebno hudo pa je bilo po koncu druge svetovne vojne. Gospa Miklavčič se spominja šolskega poda, ki so ga mazali z nekim črnim premazom, ki je puščal barvo ter dejstva, da ni bilo zvezkov, pač pa ji je oče priskrbel karton, ki ga je razrezal, mama pa sešila skupaj in ji služil za pisanje.
RODBINA ZUPAN
Rodbina Zupanovih je danes zelo razvejana. Ob 100. rojstnem dnevu so vnuki pripravili knjigo spominov mame Polde, ki je zelo poučna. Gospa je imela pri častitljivih letih odličen spomin. Tako lahko v knjigi preberemo o njenih spominih na otroštvo, o njenem šolanju, ki ga je morala prekiniti, saj je oče zbolel in se je morala zaposliti v zagorski steklarni, kjer je delala 3 leta. Sledila je zaposlitev v eni od ljubljanskih gostiln, ki je trajala 4 leta. Domotožje, ki ga je bilo moč razbrati iz njenih pisem, jo je pripeljalo nazaj v Zagorje, kjer se je zaposlila v gostilni Pr’ Franck, kjer je spoznala tudi bodočega moža Matevža Zupana. Poročila sta se leta 1930 in kmalu se jima rodil prvi od treh otrok, sin Franci. Leta 1938 se je rodil naš sogovornik gospod Mirko, med drugo svetovno vojno, leta 1944 pa še zadnji sin Rudi. Družina se je leta 1934 preselila v Okrogarjevo kolonijo, kjer so dobili majhno stanovanje. Družine so živele skromno in so si med seboj pomagale. Hrano so pridelali doma. Varčevali so, da bi lahko čim prej kupili zemljo za hišo. Gospa Polda je tako sama pekla kruh, pripravljala kavni nadomestek, redila prašiče in oblačila izdelovala s pomočjo šivalnega stroja. Prvo svetovno vojno je občutila predvsem kot čas pomanjkanja, hudo pa je bilo med drugo, ko je sama ostala s tremi sinovi, saj je šel mož France v partizane. Januarja 1945 je padel pri Kamniku. Gospa je kljub težkemu življenju, ki je sledilo, vztrajala in skrbela in vzgajala tri fante, ki so rasli brez očeta. Znajti se je bilo potrebno na različne načine. Pogosto je hodila v tabrh, kar je pomenilo, da je hodila delat na zemljo drugih, ti pa so ji v zameno dali nekaj pridelka. Z veliko odrekanja in volje so zgradili hišo, v kateri gospod Mirko z ženo Joži živi še danes. Izučil se je za mizarja, šolanje je nadaljeval na delovodski šoli v Ljubljani. Spominja se, da so bili navajeni na skromnost, šolskih potrebščin niso imeli. Učitelji in učiteljice so bili strogi. Otroci so v šoli jedli koruzni kruh, le dva učenca sta si lahko privoščila belega. Doma so imeli prašiče, zato so imeli enkrat na teden meso, za zabelo so bili ocvirki, radi so jedli ocvrte kruhove rezine. Tudi gospa Joži se spominja, da je bilo veliko vrst močnika, bela kava pa je bila le ob posebnih priložnostih. Doma so bili na železniški postaji, tam sta se z gospodom Mirkom tudi spoznala. Že v otroških letih jo je privlačila glasba. V tretjem razredu se je začela učiti igranja violine. Še zdaj se spomni, kako so potekali sprejemni izpiti za srednjo glasbeno šolo. Sredi študija se je potem poročila z gospodom Mirkom. V zakonu sta se jima rodila 2 sinova, ki sta oba glasbenika. Danes, čeprav je že v pokoju, še vedno svoje bogate izkušnje in ljubezen do glasbe prenaša na mlade.
KS ČEMŠENIK
DRUŽINA POLC
Po domače se pri hiši, ki stoji vsaj od srede 19.st., in v kateri danes stanujeta Mira in Janez Polc, reče pr’ Tinčk (prej pr’ Dacarju). Ime je dobila po pradedu gospe Mire, Valentinu Kolencu, ki se je rodil leta 1854. Hišo je kupil leta 1877. Oženil se je s Katro Lavrin, po domače Piklovo. Že v prvotni hiši, ki je bila precej manjša, je bila gostilna, to tradicijo sta nadaljevala tudi Kolenčeva, od leta 1892 pa je bila v hiši tudi prva pošta v Čemšeniku. Eni od sob še danes rečejo pošta in gospa Mira se spominja omar in polic v njej. Praded je posest precej povečal, kupil je zemljo, sosednjo kmetijo Kufelač ter pr’ Mejč. Ohranile so se njegove računovodske knjige, ki kažejo podjetnost in vestno beleženje prihodkov in odhodkov.
Prastara starša gospe Mire sta imela dva sinova, Zdravka in Alojza, ki se je pozneje preselil v Zagorje. Stara mama gospe Mire, Marija Škrabar, je k hiši prišla za deklo. Pomagala je pri hišnih opravilih in kuhala za gostilno, kar je počela tudi, ko se je poročila s starim očetom gospe Mire, Zdravkom. V zakonu so se jima rodile 3 hčere: Minka, Tinka in Tonka. Zdravko je umrl že leta 1939, življenje mlade mame in 3 deklet pa je precej težko, zato se je Marija poročila s sosedovim Primanom. V letih po drugi svetovni vojni je bila postopno ukinjena pošta, pozneje tudi trgovina.
Mama gospe Mire, Minka, se je poročila leta 1956 s Košnikovim Francetom, ki se je lotil obnove in širitve kmetije pr’ Mejč, kjer se Polčevi še danes ukvarjajo in preživljajo s kmetijstvom.
Gospa Mira se spominja, da so doma pojedli veliko krompirja, zaroštan močnik, pripravljali so suho sadje, mesa ni bilo veliko (koline so shranjevali v pepel in svinjsko mast). V trgovino niso hodili, preživeli so se s tistim, kar so pridelali sami.
Gospa Mira ima bogato zbirko starih knjig, časopisov, koledarjev Mohorjeve družbe ter pisnih dokumentov, ki prinašajo vpogled v pestro zgodovino njene rodbine. V njih najdemo tudi ime njenega pra pra deda Gašperja in njegove žene Uršule. Ohranili so se tudi predmeti iz nekdanje gostilne, krožniki, jedilni pribor in merice iz nekdanje trgovine.
KS KOTREDEŽ
DRUŽINA BREZOVAR
Gospod Gabrijel Brezovar se je rodil na Gasilski cesti v Zagorju. Bil je učenec OŠ Ivana Skvarče. Šolo je sprva obiskoval na Cankarjevem trgu, vendar je bila ta v zelo slabem stanju, spominja se podprtih stropov. Leta 1965 so se preselili v današnje šolsko poslopje. Po končani osnovni šoli, je želel postati pilot. Spominja se, da je bil eden od učencev, ki so za nagrado dobili polet z letalom. Želja po pilotskem poklicu se mu ni uresničila. Šolanje je nadaljeval v Trbovljah v Srednji tehniški in poklicni šoli in potem na gradbeni fakulteti v Mariboru. Bil je štipendist gradbenega podjetja, zato je prekinil študij in se zaposlil kot vodja gradbišča. Po končanem služenju vojaškega roka, je v podjetju prevzel druge naloge, z delavci so podjetje odkupili leta 1991.
Iz otroških let se spominja, da so živeli skromno. V družini so bili 3 otroci. Mama je kuhala predvsem različne vrste zelenjave, zaupal nam je recept za fižolovo juho. V šoli so za malico jedli kruh z marmelado, rižev močnik, včasih jabolko, pili čas ali projo.
Njegovo prvo srečanje z umetnostjo je bilo v KC Delavski dom v Zagorju, kjer si je ogledoval razstavljene slike. Ko se je pri 23 – tih letih zaposlil, je lahko kakšno sliko kupil tudi sam. začel je z nakupi slovenskih avtorjev, pozneje pa je kupoval tudi starejše slovenske mojstre, nadaljeval z nakupi kipov iz različnih umetnostno – zgodovinskih obdobij, pohištva, porcelana, zlatarskih izdelkov iz delavnice znamenitega mojstra Fabergéja, ki jih je nedavno posodil za razstavo v Piranu. Je velik zbiralec ur, pri katerih je pomembna ne le njihova starost, pač pa tudi ohranjenost in čim manj restavratoskih posegov. Svoje znanje o umetnosti je pridobil sam s pomočjo različne literature, obiskovanjem sejmov, starinarnic…
Med drugim nam je pokazal razglednico, ki jo je Ivan Cankar poslal na Vrhniko, zbirko ur, bidermajersko pohištvo, tapiserijo iz konca srednjega veka, zbirko slik, uro, ki je bila last Rudolfa Maistra… Pri umetnini je pomembna njena avtentičnost, ki jo lahko lastnik dokazuje s sledljivostjo umetnine čim bolj v preteklost ali z dokumenti.
