Slovenc, tvoja zemlja je zdrava
In pridnim nje lega najprava.
Polje, vinograd,
gora, morje,
ruda, kupčija
tebe rede.
Včeraj, 8. januarja, je minilo 200 let od smrti našega prvega pesnika, narodnega buditelja, časnikarja, novinarja, prevajalca in učitelja Valentina Vodnika.
Rojen je bil 3. februarja 1758 v Zgornji Šiški pri Ljubljani. Še danes stoji njegova rojstna hiša – Vodnikova domačija, v kateri se odvija živahna kulturna dejavnost.
Po poklicu je bil duhovnik, služboval je v Ljubljani, na Bledu, v Sori, Ribnici in v Koprivniku nad Bohinjem, kjer je prišel v stik z baronom Žigo Zoisom, ki ga je pritegnil k svojim preroditeljskim in literarnim načrtom.
Valentin Vodnik je deloval v literarno-političnem obdobju razsvetljenstva, ki se je v 17. stoletju najprej pojavilo v Angliji, nato pa se v 18. stoletju razširilo tudi na evropsko celino: najprej v Francijo, nekoliko kasneje pa tudi v naše kraje – na Kranjsko.
Razsvetljenstvo je bilo usmerjeno proti krščanskim razlagam sveta in človeka, fevdalizmu in absolutizmu. V ospredje je postavljalo razvijajoče se meščanstvo, zahtevalo je socialne, politične in kulturne reforme v takratni Evropi.
Razsvetljenci so poudarjali moč in pomen razuma, čutnih zaznav, izkustva, zakonov narave in kritičnega mišljenja. Literatura mora biti zabavna, koristna in zanimiva; osrednja literarna vrsta pa postane roman.
Pomembno politično vlogo pri vzpostavitvi nove miselnosti pri Slovencih so odigrali Francozi in njihov vladar Napoleon Bonaparte, ki je na območju naših krajev in delu sosednje Hrvaške leta 1809 ustanovil Ilirske province in si jih podredil v političnem, vojaškem in gospodarskem smislu. Glavno mesto je bila Ljubljana.
Na Kranjskem slovenščina postane uradni jezik: slovensko so govorili in pisali v šolah, uradih, Slovenci smo dobili prvi časopis v slovenščini Ljubljanske novice, ki so izhajale med leti 1797 in 1800, njihov urednik, pisec in tehnični oblikovalec pa je bil Valentin Vodnik. V njih je objavljal novice, ki jih je povzemal in prevajal iz nemščine, dodajal pa je tudi domače novice. Ljubljanske novice so v sto izvodih izhajale večinoma kot tednik, rednih naročnikov pa je bilo 33.
Vodnik je začel pesniti že kot gimnazijec. 1806. leta je izdal prvo slovensko posvetno pesniško zbirko Pesmi za pokušino.
Baron Žiga Zois ga je pritegnil k pisanju ugank, literarnih, poljudnoznanstvenih, jezikoslovnih in publicističnih del, ki jih je objavil v dveh obširnih koledarjih Velika in Mala pratika.
V rokopisu je ohranjen njegov nemško-slovenski slovar, ki pa ga niso nikdar natisnili.
Njegovo najpomembnejše jezikoslovno delo je slovnica »Gramatika za perve šole« iz leta 1811.
Francoska oblast ga je postavila na mesto ravnatelja gimnazije, bil je pa tudi nadzornik osnovnih in obrtnih šol.
Po propadu Ilirskih provinc je Kranjska ponovno pripadla Avstriji. Zaradi podpore Francozom se je Vodnikov položaj po vrnitvi Avstrijcev začel slabšati. Leta 1815 mu je avstrijska oblast prepovedala šolsko delo in bil je upokojen. Umrl je leta 1819. Pokopan je v ljubljanskem spominskem parku Navje.
